Izgubljene priložnosti »negospodarstva«

Bi se kdo od nas želel vrniti nazaj v osnovno šolo? Joj, ne! A kaj, ko se je temu tako rekoč nemogoče izogniti, če imaš otroke v osnovni šoli. Seveda naj bi se otroci samostojno učili, ampak brez pregledovanja zvezkov, priganjanja k domači nalogi, ko se iz otroške sobe že šestnajstič zasliši »Ja, saj bom!«, občasnega spraševanja pred kontrolkami in poskusov reševanja zapletov, ki se zjutraj začnejo z »Ups, pozabil(-a) sem, da moramo danes prinesti …« pač ne gre. Z delovnimi navadami se žal ne rodimo in jih je, hočeš nočeš, treba privzgojiti. Včasih spraševanje pred kontrolko celo vsaj malo diši po zabavnem. Malo obrišemo prah z našega globoko zakopanega znanja o osončju, orientiranju po severnici in slovenski kulturni dediščini. Precej manj zabavno pa je, ko se pomagaš otrokom učiti nesmisle. En večer sem postala pozorna na pogovor med hčerko in možem na temo dejavnosti v domačem kraju. Vse OK do točke, ko je hči vprašala, kaj je med seznamom dejavnosti gospodarstvo in kaj negospodarstvo. Pozorna sem postala zato, ker ob besedi negospodarstvo že lep čas dobivam čisto pretirano alergijsko reakcijo. A tisti večer je bila upravičena.

Pa poglejmo definicijo, ki se je je morala naučiti moja hči. Baje so gospodarske dejavnosti tiste, s katerimi se ljudje preživljajo. Primeri iz delovnega zvezka so kmetijstvo pa rudarstvo in industrija. Kaj pa so potem primeri negospodarskih dejavnosti? Tisti čisto tipični, kot so zdravstvo, izobraževanje in znanost. Točno tisti, o katerih pogosteje beremo v obdobju krize ali pred volitvami. Tudi v teh razpravah te dejavnosti niso gospodarske dejavnosti. So breme posameznikov in podjetij, ki plačujemo prispevke. Kaj mislite vi? Domnevajmo, da se vam je v trenutku, ko berete te vrstice, pred očmi pojavila trditev: »Zdravstvo je gospodarska dejavnost.« Bi obkrožili DA ali NE oziroma PRAVILNO ali NEPRAVILNO. Kako bi glasovali?

S tem »izzivom« jaz začnem svoja uvodna predavanja o ekonomiki zdravstva. Priročen je predvsem, ko so študenti po osnovni izobrazbi zdravniki, medicinske sestre oziroma zdravstveni tehniki ali pa farmacevti. Pa naj se vrnem k definiciji, ki jo je brala moja hči. Gospodarske dejavnosti so tiste, s katerimi se ljudje preživljajo. Vsekakor! V Sloveniji nas je v letu 2017 največ delalo v predelovalnih dejavnostih, sledili so trgovina ter vzdrževanje in popravljanje motornih vozil. Tretja po vrsti glede na število delovno aktivnih oseb je bila dejavnost izobraževanja. Katera pa je bila četrta najpomembnejša skupina zaposlovalcev? Zdravstvo in socialno varstvo. Potem šele pridejo na vrsto gradbeništvo in podobno. Več kot 130.000 ljudi se torej nedvomno preživlja z dejavnostmi izobraževanja, zdravstva in socialnega varstva. Preživljajo se z »negospodarskimi« dejavnostmi?! S to definicijo mora biti nekaj hudo narobe.

V tej fazi pisanja si še ne upam ponoviti glasovanja. Mnogi boste namreč hitro rekli, da se zaposleni v zdravstvu pravzaprav preživljajo s tem, da pomagajo tistim, ki se zaradi bolezni ne morejo več preživljati. Pomagajo tistim, ki začasno ne morejo hoditi v službo v gradbena podjetja, na tisoče trgovin in tako dalje. Mi v izobraževanju pa smo tudi podobni posredniki. Usposabljamo mlade, da se bodo lahko preživljali v podjetjih, ki opravljajo »prave« gospodarske dejavnosti.

Pravzaprav sta oba navedena argumenta voda na moj mlin! Zakaj? Samo razumeti je treba, kaj je gospodarstvo. Obseg gospodarstva običajno izrazimo s pomočjo bruto domačega proizvoda (BDP). Ta odraža vrednost vseh končnih proizvodov in storitev, ki smo jih proizvedli v Sloveniji v letu dni. V letu 2017 je znašal nekaj več kot 43 milijard evrov, kar je približno 21.000 evrov na prebivalca. V teh 43 milijard evrov pa niso všteti samo kmetijstvo, rudarstvo in industrija (tiste gospodarske dejavnosti iz delovnega zvezka), ampak tudi vse »negospodarske« dejavnosti. Zdravstvo je ustvarilo nekaj več kot 3,4 milijarde evrov. Da, prav ste prebrali! Neposredno je ustvarilo osem odstotkov slovenskega BDP.

Besede ustvariti nismo vajeni v povezavi zdravstvom, saj nas vendar stane kupe denarja. Zaradi neučinkovitosti in korupcije potrošimo preveč in izdatki naraščajo zaradi staranja prebivalstva in uvajanja novih tehnologij. A stanejo nas tudi avtomobili, bela tehnika in potrošno blago v neštetih trgovinah. Obe vrsti potrošnje ustvarjata BDP, le da eno financiramo kolektivno, eno pa individualno iz žepa. A to niti ni bistvena razlika. Bistvena razlika je ta, da ima zdravstvena dejavnost poleg neposrednega vpliva na BDP izrazitejši posredni vpliv. Z neposrednim vplivom mislim zgolj na vrednost zdravstvenih storitev in blaga, kot so zdravila in medicinski tehnični pripomočki. Posredni vpliv pa nastaja, kadar z uspešnim in sodobnim zdravstvom bolje obvladujemo bolezni, zlasti tiste kronične, in zmanjšujemo izgube produktivnosti v vseh drugih dejavnostih slovenskega gospodarstva. Kako? Če zmanjšujemo odsotnost ljudi z dela zaradi bolniškega dopusta in se zaposleni hitreje vračajo nazaj na delo. Pa če zmanjšujemo prezentizem, kar je manjša učinkovitost zaradi slabega počutja ljudi, ki kljub bolezni hodijo na delo. Prav tako pomembno je preprečevanje prezgodnje umrljivosti, ker ne izgubljamo delovno aktivnih prebivalcev.

In kako močan je ta posredni vpliv? Pogosto je precej večji od neposrednega. Glede na tujo študijo o bremenu raka v EU iz leta 2013 je v Sloveniji breme raka znašalo 406 milijonov evrov. Neposredni stroški zdravstvenih obravnav so bili ocenjeni na 145 milijonov evrov, izgube produktivnosti zaradi nezmožnosti bolnikov za delo in stroški neformalne nege pa so presegli 250 milijonov evrov.

Kaj pa sladkorna bolezen? V letu 2012 so po ocenah Nacionalnega inštituta za javno zdravje neposredni stroški, povezani z zdravili, storitvami zdravstvenih ustanov in podobno, znašali 114,3 milijona evrov. Posredni vpliv te bolezni zaradi bolniških in prezgodnje umrljivosti pa je bil ocenjen na skromnejših 5,5 milijona evrov. Že to ni zanemarljiva številka, dejstvo pa je, da je precej podcenjena. Sladkorna bolezen je zahrbtna in večina težav nastaja zaradi številnih zapletov v povezavi z njo. To pa oteži presojanje celotnega vpliva te bolezni na našo družbo.

Pa migrena? Glede na to, da so bolniki z migreno na kratkotrajnih bolniških, so te večinoma v breme delodajalcev. Na izdatke našega ZZZS torej sploh ne vplivajo. Tako se hitro zgodi, da podcenjujemo pomen obvladovanja migrene, s čimer zagotovo ne prispevamo k BDP in njegovi rasti. Manj bolniških in manj težav teh bolnikov na delovnih mestih izboljšuje produktivnost in obseg poslovanja njihovih delodajalcev. Prve ocene za ta posredni vpliv migrene v Sloveniji, ki nastajajo v sodelovanju z mojimi sodelavci, kažejo, da ta krepko presega 300 evrov na leto na bolnika z migreno. Morda se vam to ne zdi veliko. Za lažjo primerjavo lahko tiste 3,4 milijarde evrov, ki jih k slovenskemu BDP doda zdravstvo, razdelimo na prebivalca. Vsak prebivalec Slovenije za zdravstvo skupaj nameni dobrih 1700 evrov na leto. V primerjavi s to številko 300 evrov ni več tako zanemarljiv delež.

Če bi prav razumeli ta neposredni in posredni vpliv zdravstva na ustvarjanje BDP, potem bi tudi razumeli, da so dejavnosti, kot so zdravstvo, izobraževanje in znanost, zelo pomembni generatorji gospodarske rasti. Čisto šolski primer je medicinski turizem. S to dejavnostjo bi neposredno prispevali k slovenskemu BDP. Posrednega vpliva pa vsaj v Sloveniji tako rekoč ne bi bilo, saj uporabniki odpotujejo nazaj v svojo državo. Če je bila zdravstvena obravnava uspešna, potem doma, daleč stran od Slovenije, koristijo svoji družbi. Za naše bolnike pa moramo upoštevati neposredne in posredne vplive bolezni. Res je, da njihova obravnava ni zastonj. Toda če uspešno obvladujemo bolezni in povečujem kakovost življenja bolnikov, potem so lahko dodatni izdatki za njihovo zdravljenje več kot kompenzirani z vsem, kar ustvarimo v preostalih dejavnostih slovenskega gospodarstva.

A vse dokler bosta zdravstvo in šolstvo »negospodarski« dejavnosti, ki obremenjujeta slovensko družbo, bomo še naprej brali članke z nespodbudnimi naslovi. Pred meseci smo, recimo, lahko v Delu brali o medicinskem turizmu kot naši izgubljeni priložnosti. Boleča resnica, ki se je zavem vsakič, ko grem na izlet v hrvaško Opatijo. Vendar pa je teh izgubljenih priložnosti zaradi nerazumevanja in napačnega odnosa do »negospodarstva« žal še precej več. Bomo imeli mednarodni center za otroške srčne bolezni mi ali bo naša izgubljena priložnost postala »posel« sosednjih držav? Bomo zobozdravstvene storitve uvažali iz držav bivše Jugoslavije ali bo to del našega izvoza? Bomo dopustili zdravo internacionalizacijo šolstva in se postavili na zemljevid držav, ki bo pritegnila tuje študente z vseh vetrov? Bodo poslovneži iz »pravih« gospodarskih dejavnosti svoje naslednike izobraževali v okviru tujih prestižnih programov MBA ali se bomo z odličnostjo kronali sami? Bomo lahko spodbujali inovacije v zdravstvu in ostalem »negospodarstvu«, če ne bomo razumeli, da ni ključno samo vprašanje, koliko obremenijo javne blagajne, ampak ali omogočajo boljše preživljanje bolnikom, njihovim družinskim članom, delodajalcem, gospodarstvu in nam vsem skupaj?

Bi zdaj ponovili glasovanje? Bi torej pri moji izhodiščni trditvi obkrožili PRAVILNO ali NEPRAVILNO?