Aleš Živkovič, psihoterapevt: Kdor dela, mora imeti tudi pavzo, a vprašanje je, zakaj dela in zakaj ima pavzo

Opažam, da se v slovenskem prostoru relativno veliko govori o izgorelosti. Na prvi pogled je to dobro, ko pa stvar postavimo v širši kontekst, se slika spremeni. Namreč, četudi dobiva izgorelost veliko pozornosti, se o duševnem zdravju in drugih čustveno-osebnostnih težavah (razen »zgaranosti«) na splošno govori relativno malo. Kakor da se duševno zdravje kondenzira v izgorelost. Ampak tudi to navidezno nelogično valjenje krivde na garanje ima logiko.
 

Ni vse izgorelost

Stvar postane logična, če se vprašamo, kaj izgorelost sploh je in na kaj nakazuje. Najprej je treba opozoriti, da velikokrat, ko se govori o izgorelosti in njenih karakteristikah, ne gre za izgorelost, temveč povsem očitno za simptome čustvene in mentalne narave, kot so anksioznost, fobija, panični napadi, notranji občutek praznine ter eksistenčnega občutka dolgčasa, kar pa ni izgorelost, temveč ponavadi indicira vsaj delno globljo osebnost­no dezintegriranost. Vprašanje zdaj je, zakaj bi vse to želeli zapakirati pod eno streho izgorelosti. Odgovor je večplasten in delno intuitiven.

Prvič, zdi se, da je v Sloveniji še vedno prisoten kolektivni zavesten in nezavesten odpor do sprejetja dejstva, da takšne težave dejansko lahko temeljijo na duševnem zdravju ter ravni osebnostne funkcionalnosti in ne na nečem fizičnem.

Drugič, in povezano z mojim predhodnim argumentom, takšen način dojemanja naših težav nam omogoča, da se nezavestno dezindentificiramo od tega, da težave, ki jih doživljamo, izvirajo iz nas in nas samih ter da zanje ne moremo kriviti drugih. Če krivimo izgorelost, je za to krivo »delo« ali pa so krivi celo drugi (delodajalec itd.), nikoli mi sami. V to smo »prisiljeni«. Svoje težave tako lahko pripišemo drugim in potem lažje živimo. In tako gremo lažje na dopust in brez krivde odklopimo telefon. Obenem pa se popolnoma dezidentificiramo od tega, da imamo morda globlje osebnostne in čustvene težave.



In to me pripelje do tretje točke. Izgorelost se sliši seksi; gre v kontekst kolektivne osebnostne deformacije, ki temelji ne samo na tem, da se delavnost povzdiguje kot nekaj plemenitega (četudi ne rodi rezultatov), temveč da delavnost več nima karakteristik same delavnosti, temveč mučeništva, kar gre dobro s kolektivnim mazohizmom. Prioriteta tako postane biti zgaran in zgolj in samo, ko si zgaran, si lahko privoščiš ne zgolj počitek, ampak užitkarstvo; hedonizem dobi svoj razlog in smisel.
 

Cikel mazohističnega mučeniškega garaštva

Intuitivno bi človek pričakoval, da se – v manj ekstremnih primerih zgaranosti – »nagradi« s počitkom in užitkarjenjem, medtem ko se v bolj ekstremnih primerih izgorelosti »pozdravi« s počitkom, odklopom, užitkarjenjem, hedonizmom. Na zavedni kognitivno-vedenjski ravni se celotna stvar sicer zdi intuitivno smiselna – če delaš, moraš počivati –, vendar pod površjem postane slika drugačna. Užitkarstvo je pogosto nam­reč zgolj še ena obramba – poskus prikritja nezavedne praznine in občutka življenjskega nesmisla ter eksistencialnega dolgčasa. Namreč, tako kot je izgorelost lahko zgolj simptom – simptom nezavednega prikritja človekovega pomanjkanja globlje osebnostne integracije, ki se ponavadi čuti v notranjem občutku praznine, neizpolnjenosti, nesmislu, dolgčasu, brezsmiselnosti –, je ponavadi naloga užitkarstva enaka, tj. prikritje prav te globlje praznine.

Rezultat je cikel mazohističnega mučeniškega garaštva – v patološkem kompulzivnem investiranju celega sebe v delo, hobije, družino, šport na eni strani ter na drugi v »polnjenju baterij« z užitkarjenjem. Preveč prvega »prekuri« telo, preveč drugega »prekuri« občutek življenjskega smisla. Problem cikla pa je ravno v tem – tj. da gre za cikel, ki pogosto preprečuje stik z osebnostnimi deficiti. Seveda, kdor dela, mora imeti tudi pavzo. A vprašanje je, zakaj dela in zakaj ima pavzo.