INOVATORJI IN IMITATORJI

» …I planned each charted course, each careful step along the byway. And more, much more than this, I did it my way…«
(…načrtoval sem vsako začrtano smer, vsak korak ob moji poti. In več, še mnogo več kot to, sem naredil na svoj način)
Frank Sinatra

Avtor slovitega Moby Dicka, ameriški pisatelj Herman Melville, je nekoč dejal, da je bolje izgubiti kot original, kot pa zmagati kot imitator. S tem se seveda ne bi strinjali poklicni imitatorji, ampak pustimo zdaj detajle.

Težko je opisati občutke, kako fino se počuti človek, ki skozi življenje krmari svojo lastno barko, kateri sam utira pot. Občutek samostojnega odkrivanja novih svetov ni le izvrsten, ampak je naravnost fantastičen. To vedo številni izumitelji, umetniki, filozofi, raziskovalci, popotniki.

To vedo tudi voditelji in vplivneži številnih držav, ki si upajo v mednarodnih odnosih hoditi po svoji poti in na njej sprejemati pogumne, avtentične in precedenčne odločitve. Prav pandemija je razkrila duše številnih držav in njihovih voditeljev. Prve etapne zmagovalke boja proti njej so postale nekatere velesile in tradicionalne inovatorke: ZDA, Velika Britanija, Avstralija, Izrael. Države, katerih voditelji si upajo misliti s svojo glavo, sprejemati tvegane odločitve in za njih tudi odgovarjati.

V drugo skupino sodijo države, ki sicer niso neke velike sile v mednarodnih odnosih, a se lahko pohvalijo s svojeglavim in pogumnim narodnim značajem– sem lahko mirno uvrstimo Špance, Grke, Hrvate, Italijane, Nizozemce. Tradicionalni osvajalci, morjeplovci, borci, misleci, izumitelji.

Vsaka izmed teh držav je tudi v pandemiji izvedla marsikatero inovativno potezo: marčevsko odprtje lokalov v Madridu, grški predlog za uvedbo cepilnih potnih listov, italijanski model odpiranja barov in restavracij, hrvaško odprtje hotelov že v zimski sezoni, nizozemski eksperiment s turisti v mehurčkih na Rodosu, ipd.

In kje so v tej zgodbi častilci Martina Krpana? Kot običajno – nikjer. Človek bi po tridesetih letih samostojne države pričakoval, da se bo med Slovenci na izpostavljenih položajih pa že vendarle znašlo kakšno pogumno srce, kakšna kreativna duša, kakšen prodoren posameznik, ki bi si upal predlagati kakšno potezo, ukrep, ki ga dotlej še ni predlagal nihče drug.

Recimo uvedbo bonov za umetniške prireditve, ali za gostinske lokale, ko bodo te dejavnosti seveda ponovno zaživele - tako bi vsaj malo pomagali najbolj prizadetim v tej epidemiji. Ali pa solidarnostni dodatek, ki bi ga varno zaposleni v javni upravi vsak mesec izplačali zaposlenim v zaprtih dejavnostih.

Ta odsotnost originalnosti, izvirnosti, je v resnici srce parajoča in jo po psihološki plati lahko pripišemo predvsem kroničnemu pomanjkanju samozavesti. Slovenci so pravzaprav vzorčni primer negotovega naroda: sramežljivi, neoriginalni, neduhoviti, konfliktni, izmikajoči se odgovornosti.  


   
Ta negotovost se očitno kaže v nerodnih, slovansko dolgočasnih, retorično nespretnih in šarma odsotnih nastopih vladnih PR-ovcev, različnih funkcionarjev, javnih uslužbencev, strokovnjakov, ipd. Pogosto spominjajo na uspavanko za tri letnega otroka. 
Se pa v teh javnih nastopih, ko je treba opravičevati kakšen epidemiološki ukrep, kot rdeča nit pojavlja ena stvar in sicer je to primerjava z mogočno učiteljico modrosti, nedotakljivo vzornico, nezmotljivo, eno in edino – Nemčijo.

To deluje nekako takole: če minister ali ministrica predlaga nek ukrep - recimo zaprtje neke dejavnosti, ki se bo morda kasneje izkazal za nesmiselnega - in se pri tem sklicuje, da so to naredili tudi že Nemci, bo s tem pridobil absolutno imuniteto pred kakršnokoli odgovornostjo.  

Ni pomembna lastna presoja, niti ne argumenti domače stroke, niti ne medijska opozorila poznavalcev in nasploh brihtnih posameznikov, pomembno je samo to, da so nekaj podobnega naredili tudi Nemci.        

Ta slovenska očaranost z Nemci (ki, mimogrede sploh niso nobene perle – zaradi prislovične nemške varčnosti in pretirane previdnosti predsednice Evropske Komisije, sicer Nemke Ursule Von Der Leyen, se dandanes EU sooča s sramotnim zaostankom v precepljenosti prebivalstva) -  če opozorim le na eno tipično »nemško« lastnost - me spominja na nekega  kolega, ki je za vsako pomembnejšo življenjsko odločitev potreboval uradno »štampiljko« nekega drugega, bolj liderskega kolega.
To je znak globokega manjka zaupanja v lastne sposobnosti, dragi moji.

Rešitev?
Vedno znova enaka. Na vodilna mesta v državi je treba spraviti prvoligaše: izobražence, intelektualce, svetovljane, ljudi z mednarodnimi referencami, inovatorje, rokerje, pozitivne predrzneže. Taka rešitev bi bila vrhunska – če le ne bo naletela na tragikomično slovenceljsko fovšijo.