In vendar se vrti

Izhajali bomo iz pogosto uporabljenega izraza, da se kot posledica ukrepov proti pohodu koronavirusa gospodarstvo zaustavlja. Brez ovinkarjenja sprejmimo dejstvo, da v prvi plan stopa država. V tem pogledu imamo gotovo določenoo prednost dužbe, kjer je država že doslej skrbela za najpomembnejše javne dobrine.

Javni zdravstveni sistemi v kontinentalnih evropskih državah so se že pred sedanjim šokom marsikje morali boriti proti pomanjkanju financ, ki so se kazale v omejenosti pri kadrih in opremi. Vendar so se vseeno izkazali sistemsko dovolj dobro opremljeni za začetek spopada z virusom. Njihov sedanji njihov napor je herojski in lahko le upamo, da poleg stalnih pohval prejemajo tudi donacije.



V mnogoboju raznih teorij in taktik je prevladalo prepričanje, da je treba zaradi doslej nepoznane agresivnosti virusa pri prenašanju ljudi enostavno osamiti. To pa seveda za sabo potegne ustavitve proizvodnje in storitev, zaradi česar pomemben del zaposlenih ostaja brez dohodkov ali jim to čez nekaj časa grozi.

Trgajo se reprodukcijske in trgovske povezave, od katerih so se nekatere vzpostavljale desetletja in ob velikih transakcijskih stroških. Zdravje in varnost sta na prvem mestu in gotovo se strinjamo, da drugega izbora doslej nismo imeli. Tukaj je možen najhitrejši odziv tako, da poskuša država ogroženim zaposlenim čim prej zagotoviti možnost za preživljanje.



Tudi med ekonomisti najdemo kar nekaj razprav, kaj da nas čaka po tem, ko bomo vsaj do neke mere opravili z virusom, oziroma ko lahko računamo, da nas bo odrešilo cepivo. Tukaj se je stroka dolžna angažirati, čeprav pa menim, da je pred iskanjem poti za reševanje padcev na finančnih trgih in tudi globanega zastoja, na vrsti še nekaj drugega in to takoj.

Edini izhod doslej je torej bil, da smo na vrh vsega postavili državo. Vlade razpolagajo in odločajo o ostrih omejitvenih ukrepih ter zneskih in si je nemogoče predstavljati, da bi tako veliki in dalekosežni ukrepi lahko prihajali od koga drugega, še najmanj pa iz zasebnega sektorja. Vendar pa bo vlada, ki se zaveda pomena gospodarstva in njegovih tokov, preprečila da bi se nazaj prebujal refleks, da lahko država kar prevzame skrb za gospodarstvo.

Življenjsko raven, ki smo jo izgradili doslej, so omogočili delujoči trgi. Nemogoče je čakati, da bi prišli nazaj v stanje, ko bi razglasili zmago v vojni proti virusu in bi lahko rekli, da pa je sedaj pravi čas, da se ti vzpostavijo nazaj. Potrebne in splošno sprejete velike omejitve namreč razgrajujejo trge iz minute v minuto.



Zaradi tega je več kot na mestu včerajšnja odločitev vlade, da ob upoštevanju veljavnih varnostnih meril sprosti omejitve pri poslovanju vrtnarij in v gradbeništvu. Gotovo pa moramo še naprej. Pogledati je treba, kako bi si lahko pomagali z dobro prakso, ki je doslej uspela zagotavljati delovanje še drugih dejavnosti, pa čeprav bolj kot ne v mirnem teku.

Zakaj na primer ne bi mogli spoznanj in prakse iz trgovin z živilskimi in osnovnimi potrebščinami smiselno prenesti v trgovino z izdelki za dom in za domače mojstre?  Ob sedanjih omejitvah gibanja lahko predstavlja aktivnost sam-svoj-mojster pomembno psihološko podporo in vzdrževanje ekonomske aktivnosti.

E-uprava se je prilagodila in je sedaj mogoča sprememba začasnega bivališča z uporabo elektronske prijave. Kaj smo mogoče pozabili postoriti, da bi na vzdržen način lahko naprej tekli postopki za gradbena dovoljenja? Sedanji moratorij na tem področju praktično v ekonomski propad vodi vrsto proizvajalcev stanovanjskih objektov, od katerih jih kar nekaj predstavlja ponos slovenske industrije in se seveda prenaša na gradbeništvo.



Ker pomen delujočega tržnega gospodarstva ni vprašljiv, se mora nujno in čim prej nadaljevati iskanje če hočete še tako skromnih možnosti, da bi se vsaj v nekaterih dejavnostih omejitve lahko preoblikovale tako, da bi dobili možnost, da se podjetja tudi sama borijo na obstoj na trgu.

Takrat bo zaključen krog helikopterskega denarja, ki se deli sedaj, saj bo lahko šel tja, kamor je namenjen – v potrošnjo. Tukaj pa je še smiselna izjava finančnega ministra v smislu, da bo država najprej pomagala vsem, nato pa bo ugotavljala, kje bi bila pomoč lahko manjša.

Tudi s tem je treba pohiteti. Med tem, ko se zdravstvo poskuša zoperstavljati virusu in čim bolj raztegniti krivuljo novih okužb, hospitaliziranih in seveda smrti, namreč že poteka še en boj. Čeprav bo zmeraj opozarjala na socialo, se bo krepila struktura tako imenovanih „uživalcev javne podpore“ (rent-seekers), ki jih bo po dobljenih bitkah proti virusu politično težko spet odstraniti od državnih jasli.

Tam pa smo že bili in smo potrebovali desetletja, da so trgi dobili dovolj prostora, da so si lahko nove generacije priborile ekonomsko varnost in stabilnost. Tega ne bo mogla storiti nobena država, še posebej pa tista, ki jo bo morala uspešna proizvodnja in tržno obnašanje še leta vleči iz minusa, ki si ga bo sedaj z vsemi razlogi nakopala.