In kar naenkrat je sprejemljivo, da pokažemo s prstom na drugega

Zadnje čase opažam, da je trend kazanja s prstom, ponovno v porastu. Sprva sem to pripisovala svojemu občutku in netreniranemu očesu za opazovanje. Po pogovoru z različnimi ljudmi, ki so mi ta dejanja tudi sami potrdili, zaznavam še veliko drugih aktivnosti, ki kažejo na upad medsebojnega spoštovanja v naši družbi.

Uperjeni kazalec je namreč zelo zgovoren.

Pri poučevanju bontona in neverbalne komunikacije, ne morem mimo naših dlani, ki kar same pripovedujejo zgodbo, če jih le znamo opazovati. Nenehno poudarjam, da če že želimo nazorno na nekaj ali nekoga opozoriti, pokazati, to storimo s celotno dlanjo in nikoli z enim samim prstom, najpogosteje kazalcem. Učence in kliente vprašam, kako se počutijo, če jaz nanje pokažem s prstom. Žal, se velikokrat temu kazalcu pridruži še posmehljiv ali celo škodoželjen izraz na obrazu. Neprijetna kombinacija. Doslej še nisem srečala osebe, ki bi zagovarjala stališče, da se ob tem počuti prijetno.

Vedno je lažje s prstom kazati na drugega, saj tako pozornost preusmerimo iz nas samih, kajne?

Pred nekaj dnevi sem v eni trgovini opazovala mladega očeta, ki je nakupoval s sinom. Med čakanjem v vrsti za njima, da lahko stehtam paradižnik, se je pričel silovito dreti na starejšo gospo, ker ni imela maske na obrazu. Kmalu se je, njegovemu pretirano povišanemu tonu, pridružil tudi kazalec desnice in vse se je stopnjevalo do kletvic in žalitev. Vmes je žal prispevala svoj delček obsojanja tudi prodajalka, dokler si gospa ni nadela maske, ki ji jo je prodajalka izročila.

Bolj kot maske, ki našo populacijo uspešno delijo na dva pola in silijo v nepotrebne prepire, me je presenetil odziv gospoda, ki je v pričo svojega sina pokazal plat, na katero morda ob gledanju posnetka sebe, ne bi bil najbolj ponosen. Ali pač. Predvidevam, da se starši zdaj že dobro zavedamo, da so otroci izjemni, ko gre za posnemanje našega vedenja. Kako bi se počutili, če bi to bil naš otrok, na katerega bi nekdo tako nesramno kazal s prstom in ga zraven še žalil? Kaj, če je gospa pozabila na masko, ker ima težave z demenco? Kaj, če ji je zmanjkalo denarja za nakup maske in nima nikogar, ki bi ji lahko masko priskrbel, do kruha pa nekako mora priti? Kaj, če enostavno maske ne sme ali ne želi nositi? Če ne želimo, da bi nekdo na nas ali naše otroke kazal s prstom, potem nemudoma nehajmo sami s tem početjem.

Ste že kdaj doživeli, da bi nekdo v javnosti na vas pokazal s prstom? Kako ste se ob tem počutili? Vam je prijalo, da ste bili v središču pozornosti? Kazalec v našo smer je redkokdaj znak lepega in pozitivnega. Precej vinjen gospod, ki s kazalcem k sebi vabi gospo, tudi ni ravno zgleden primer. Žal ljudje raje opozarjajo na napake in spodrsljaje. Običajno, kadar smo v središču takšne pozornosti, zardevamo, a ne ker bi oseba nasproti v nas sprožala prijetne občutke.


Nihče nas ne more prisiliti, da uperimo kazalec v nekoga. To je odločitev vsakega posameznika, ki se mora zavedati tudi posledic in odgovornosti svojih dejanj. Če bo v trenutku, ko na nekoga pokažemo s prstom, za nami stal nekdo glasnejši in še bolj agresiven od nas, in bo stopil v bran naši tarči, sledi kaj?

Zaustavimo se za trenutek. Pomislimo malo. Gre za popolne tujce. Vsak ima svojo zgodbo, ki je ne poznamo. Mar je treba hiteti z obtožbami in obsojanjem? Se mi potem, ko opozorimo na napako nekoga, počutimo bolje in imamo občutek, da delamo dobro? S tem, ko zaničujemo nekoga drugega?

Veliko lepše bi bilo, če ljudje ne bi skoparili s komplimenti in drobnimi pozornostmi, ki nam vsem lepšajo dneve in ustvarijo prijetnejše sobivanje. Mar bi nam moralo biti, kako se ljudje ob nas počutijo. Vsi mi lahko prispevamo svoj majhen košček, ki bo pripomogel k boljšemu počutju in dvigu razpoloženja v trenutnih razmerah. Raje se nasmehnimo ljudem, kot da se obsojamo vsepovprek.

Ne morem dovolj poudariti, da je ravno zdaj tisti pravi trenutek, da si medsebojno izkazujemo spoštovanje. Vsi mi. Tudi neznanci. Zamenjajmo kazanje s prstom in obsojanje, s spoštovanjem in razumevanjem. Vprašajmo se, ali se do drugih vedem tako, kot bi si želel, da se oni vedejo do mene; ali so moja dejanja častna; ali se zaradi mojih dejanj drugi počutijo cenjene in pomembne; ali s svojim početjem v ljudeh zbujam prijetne ali nelagodne občutke? Ne more nam biti vseeno za vse in vsakogar.

Izkazovanje spoštovanja do sebe in drugih je jedro bontona in naših odnosov. Potrudimo se. Ker vem, da zmoremo.