»I can buy furs …«*

Razkošno življenje, ki simbolizira pobeg iz vsakdanjika deprivilegiranih velemestnih četrti in sosesk, v javnosti razkazujejo limuzine, šope denarja, bleščeč nakit (okoli vratu, v ušesih in predvsem na zobeh) ter pelcmontle, ki poženejo zavistno zelenilo na lica vsem damam, ki se na prvi november trudijo postati zvezde pokopaliških pist. Določen del predujmov za plošče in koncertnih zaslužkov je po kolektivni pogodbi komercialnih hiphoperjev treba povleči v nos v obliki najčistejše kolumbijske soli ter zliti v grlo pod podobo konjaka, ki je starejši od večine tvojih poslušalcev, zato je nenehno bleščavo nemogoče ohranjati, česar so se kmalu zavedli draguljarji in krojači, ki so svoje izdelke začeli posojati za snemanja videospotov. Pred očmi zainteresirane javnosti tako prodajajo svoj blingbling, kakor se je temu reklo na prelomu tisočletja, oziroma swag, kakor je sleng na ulici trenutno, doma pa postavajo v ponošenih trenirkah.

Če si, recimo, Ghostface Killah iz Wu-Tangov, ti je za to prešerno vseeno in se po filmčkih na youtubu pričkaš s farmacevtskim bogatunom Martinom Shkrelijem brez kosa nakita na sebi (zato pa imaš na puloverju in kapi logotip eteričnih kanaboidnih olj za električne cigarete, ki si jih na trg poslal pred mesecem dni), v škripcih pa se znajdeš, če si 50 cent in moraš svojim oboževalcem dokazati, da imaš pod palcem nekaj več kot ekvivalent svojega umetniškega imena, čeprav si ravnokar razglasil osebni stečaj. Vsaj tako narekuje neka osnovna logika. Preveč dolgov -> osebni stečaj -> brez cvenka. A kaj, ko si je Curtis Jackson, kakor mu piše v dokumentih, kariero zgradil na maksimi »Get rich or die trying« (oziroma kot ji je rekel Jovan Vesel Koseski opetičenje ali gonoba). Tako je kmalu po resetiranju osebnih računov na instagramu začel objavljati slike, na katerih mu družbo v težkem življenjskem trenutku dela sveženj stotakov. Enkrat so umetelno razporejeni v napis BROKE (brez keša), na drugi sliki mu služijo za prekrivalo za noge, spet na tretji jih skupaj s sponzorsko vodko hrani v hladilniku. Ker v primerjavi z nekaterimi državami, ki jih tu ne bomo omenjali, se pa začnejo na črko s in rimajo na lovenija, ameriško sodstvo na nekaterih instancah celo deluje, ga je sodnica poklicala na pogovor, kjer se zna zgoditi, da bodo še malo bolj poglobljeno preverili njegove finančne dotoke. A če ga je ob prejemu vabila na sodišče pogrelo od groze, se bo vsaj lahko hladil s prijetno ledenimi Benjamini Franklini.

Medijsko odmevnejši je bil čustveni izliv Kanyja Westa, ki je svet o svojih finačnih težavah obvestil kar po Twitterju. Le da sam še ni razglasil bankrota, je pa razkril, da si je nabral triinpetdeset milijonov osebnega dolga, kar je sicer približno tretjina njegove ocenjene neto vrednosti. Dejal je, da si želi ustvarjati in vlagati naprej, a naj bi bilo to v sedanjem stanju nemogoče. Svet je prikrajšan za njegove »prekrasne zamisli«, ki bi jih sicer lahko izpeljal, a potem ne bi mogel več preživljati svoje družine. V prošnjah za pomoč se je obrnil tudi na Marka Zuckerberga, in če je bila to ena od njegovih »prekrasnih zamisli«, je mogoče bolje, da svet preostalih ne vidi, saj ga je za milijardo dolarjev vložka prosil kar na Twitterju.

Je pa vse svoje fene potolažil, da vseeno ni čisto brez prebite pare in si še vedno lahko privošči krzna in hiše. »I can buy furs and houses.« Ob čemer si je svetovna javnost oddahnila tako glasno, da je iz hkrati izpuščenih sap nad Atlantikom nastal nov ciklon.

Žal pa se zdi, da njegovo izjavo lahko prenesemo v Slovenijo že s samo delnim prevodom. Znova in znova nas žalostno presenečajo novice o delodajalcih, ki sleparijo svoje delavce, a se izmikajo sodnemu sistemu in sankcijam. O teh se zdi, da očitno lahko kupijo Furs, za pobedek pa še Durs in še katero od pristojnih služb. In s tem ne šibijo samo svojih zaposlenih, ampak celotno državno klimo. Za kar je krivda tako na njihovi strani kot na strani institucij, ki ne ukrepajo, ko bi bilo treba.

Kajti ko državni aparat propada, se ljudje začnejo zatekati k iskanju krivcev, ki so jih pahnili v nezavidljivi položaj. A kaj, ko spregledajo dejanske finančne malverzacije, tone denarja, ki se stekajo v dokapitalizacije bank, in genialne sodobne energetske rešitve na trda goriva, pogoltnejo pa grešne kozle, ki jim jih servirajo različni politiki, vsak s svojo agendo, ki nato igrajo na note domoljubja in reševanja tiste edine prave očetnjave, ki nas vsako jutro prebuja z jenkovskim vihranjem zastav, zvečer pa zaziblje v sen s pošumljavanjem rek v ritmu Gregorčičevih hvalnic naravi. Eno vodi k drugemu in kmalu se lahko znajdemo v vrtincu, iz katerega bo vse težje iziti.

*Lahko kupim FURS.

Boštjan Gorenc - Pižama, stand up komik

Prispevek je osebno mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.