Gospodarski kriminal: Svoboda … In nikoli ti ni treba reči, da ti je žal

Obstajajo ljudje, ki imajo, kadarkoli nas srečajo, pravnike namreč, v hipu nelagoden občutek. Psihologi bi ta pojav obrazložili kot strah pred avtoriteto, morda celo kot strah pred represijo. V očeh laikov namreč pravniki predstavljamo zakon, grožnjo sodnega pregona, celo grožnjo financam in osebni svobodi.

Če sem povsem iskren, me tako strahospoštovanje, ki sem ga deležen kot član pravniškega lobija, ne moti preveč, pravzaprav se zaradi njega celo zabavam, pa niti pod razno nisem take vrste oseba, ki bi potrebovala terapijo v obliki avtoritativnega položaja, ki mi ga omogoča ugledni poklic zaradi kakšnih otroških travm (kar ne bi mogel reči za nekatere moje poklicne kolege).

Prav nasprotno, odraščal sem v ljubeči družini, v kateri sta mi oče in mama že zgodaj dala vedeti, da jima je povsem vseeno tudi, če postanem smetar, pod pogojem, da bom v svojem poklicu srečen in, da bom svoje delo opravljal etično in kvalitetno. Nobenega pritiska karierno zafrustriranih staršev torej. Nobenih zahtev glede vrste poklica, univerzitetne diplome, magisterija… Nobenih zahtev glede višine ocen.  

Zgolj imperativ etike in kvalitete! A kako pomemben!      

Na pravni fakulteti sem pristal povsem po naključju, glavni motiv pri odločitvi, kje študirati, pa je bil, da so se nanjo vpisali tisti sošolci iz gimnazije, s katerimi sem največ žuriral. No, in glej ga zlomka – kmalu sem ugotovil, da sem imel pri tej izbiri krompir. Ne samo, da so se naši žuri nadaljevali še globoko v študentska leta, ampak sem že kmalu ugotovil tudi, da sem za pravo prav zares talentiran. Eureka!

Večino izpitov sem naredil brez pravega naprezanja, kmalu sem usvojil veščine pravnega načina razmišljanja, pisanje diplome sem razumel kot obliko intelektualnih počitnic. Verjetno mi je tako dobro steklo tudi zato, ker me nihče ni v nič silil, ker sem gradil povsem samostojno, avtentično kariero. Seveda ob predpogoju visoke doze samokritičnosti in zdrave doze ambicioznosti.
   
A čemu ta uvod, se boste vprašali? Zato, da nakažem, kako pomembno je iz kakšnega družinsko/socialnega okolja se rekrutirajo bodoči pravniki in odvetniki. Prav od tega je namreč pogosto odvisno, ali bo oseba zrasla v spoštovanja vredno moralno pravniško avtoriteto, ali pa v oportunističnega ultra-materialističnega hudičevega odvetnika. Branilca barab, lopovov in moralnih izprijencev.     

V kultnem Hackfordovem filmu Hudičev odvetnik, se poosebljeni hudič John Milton (Al Pacino) v enem izmed prizorov, v katerem se s svojim najljubšim odvetnikom Kevinom Lomaxom (igra ga Keanu Reeves) prereka o prednostih hudičevega načina življenja, razgovori o svobodi:
»Freedom, baby, is never having to say I am sorry« (svoboda, dragi, je v tem, da ti nikoli ni treba reči, da ti je žal). Po Miltonu je opravičevanje za pussy-e, znak šibkosti, nepotrebna moralna navlaka, ovira pri doseganju »blaženosti po hudičevo«.
To pa je popoln, nebrzdan užitek v svetu, kjer so moralne norme dokončno poteptane.

Protipravno tajkunsko bogatenje, menedžerski odkupi in izčrpavanja podjetij, goljufije bibličnih razsežnosti, korupcijske orgije, bančni kriminal, jalovost sodišč v odmevnih kriminalnih zgodbah, ipd.

Svoboda… In nikoli ti ni treba reči, da ti je žal.      

Zveni znano? Pa še kako. Bere se kot »šnelkurz« slovenskega poosamosvojitvenega gospodarskega kriminala. Mnogo teh žalostnih zgodb ni nikoli dočakalo sodnega epiloga, veliko zaslug za to pa gre pripisati marljivi in kreativni asistenci odvetnikov, ki so domnevnim glavnim akterjem takega kriminala držali (jekleno) štango. V skladu z zakonom, seveda.

In, ko sem ravno pri zakonu… Ko sem nekega dne pravniškega kolega vprašal, ali bi na sodišču branil domnevnega pedofila, morilca ali nasilneža, mi je odgovoril – zakaj pa ne, saj mora biti po ustavi vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena tudi pravica, da se brani z zagovornikom in tudi, da velja za nedolžnega, dokler mu krivda ni pravnomočno dokazana. Obramba take osebe, da je torej njegova zakonska pravica, je še dodal.

Ja, sem mu odvrnil – če svoje pravice, ki jih imaš kot odvetnik, postavljaš pred lastno moralno presojo, humanost, človečnost, sem mu odvrnil. In ti to očitno počneš, sem še dodal.

In potem vse tiho je bilo…

Se morda sprašujete, kako se konča dvoboj med poosebljenim hudičem Miltonom in njegovim najljubšim odvetnikom Lomaxom v Hudičevem odvetniku?

Milton izgubi, tako, da se scvre v ognju.