Hočemo biti glas, ne le odmev

Velike korporacije našo Slovenijo dojemajo kot mikrokozmos ali nekakšen laboratorij, kjer se lahko zgodijo male eksplozije velikih idej. Zakaj tega ne izkoristimo? Menda zato, ker smo sramežljivi.
Fotografija: Voranc Vogel
Odpri galerijo
Voranc Vogel

Vedemo se kot kmečke neveste, ki čakajo, da bo kdo opazil njihovo lepoto. A pozorna očesa so postala slepa, saj so jih zaslepile precej bolj tekmovalne in ambiciozne neveste, ki se dobesedno mečejo v naročja najboljših snubcev. In to je slaba novica za Slovenijo, saj ji ob takšni pretirani zadržanosti preti, da bo vržena na rob sveta.

Torej, kaj storiti?

1. Nehajmo govoriti o svoji majhnosti.

2. Znebimo se kompleksa manjvrednosti.

3. Začnimo na glas izpostavljati svoje zmogljivosti, znanje in talente.

Še posebno z zadnjim imamo Slovenci velike težave. Hočete dokaz? Na nedavnem AmChamovem poslovnem zajtrku z naslovom Talenti na sceni so gostje na odru v mini kvizu kot iz topa izstrelili svoje asociacije na besedo »talent«. Nekdo je rekel »hard work«*, drugi razmišljanje o prihodnosti, tretji strast, četrti Luka Dončić in podobno. A kmalu ni šlo več vse tako gladko. Zataknilo se je, ko je voditelj prav te goste vprašal: »Kaj je Vaš največji talent?« Zavladala je mučna tišina. Imamo težavo? Da, če se ne bomo vsi takoj začeli učiti od mladih oziroma milenijcev. Namreč, oni na taka vprašanja odgovarjajo brez oklevanja in samozavestno. Če ste za trenutek skeptično dvignili obrvi, potem poglejte njihove profile na družbenih omrežjih. Takoj vam bo jasno, kako dobro se znajo promovirati. Sama jih občudujem. Ne samo zato, ker so me vzgajali v duhu odprtosti ter sprejemanja novosti in drugačnosti, ampak tudi zato, ker se zavedam, da so milenijci naša rešitev.

Torej, smo lahko pomirjeni? Če je res, kar pravi dr. Dejan Verčič, da na milenijce, ki predstavljajo kar 35 odstotkov delovne sile, večina njihovih šefov »s petzvezdičnega hotela gleda zviška oziroma jih ne razume in se z njimi ne strinja«, se nam ne obetajo ravno rožnati časi, zato je treba razumevanje zanamcev nujno spremeniti. Mladim moramo kot družba dati najboljše. Tu in zdaj. Za jutri vseh nas. Kajti če jim ne bomo dali občutka sprejetosti in udobja in če se bomo kar prepustili jadranju na krilih gospodarske rasti, kot zapiše kolega Jan Bratanič, in pišmeuhovsko pozabili na resne priprave na prihodnjo krizo, se bodo »naši otroci brez sočutja do domovine in starejših odpravili na terase tujih hotelov« in mi bomo ostali sami na robu ... z živci, sveta in preživetja. Hočemo to?!

* težaško delo

Več iz rubrike