Histerija profita in zdrava pamet

Slavni ameriški psiholog, utemeljitelj humanistične psihologije Abraham Maslow je v prvi polovici 20. stoletja zaslovel s svojo teorijo (piramido) človekovih potreb, po kateri se na najnižjih stopnjah teh potreb pojavljajo voda, hrana, seks in pridobivanje materialnih dobrin, na najvišjih pa moralnost, duhovnost in samouresničitev. Kljub nekaterim kritikam je Maslowova piramida med psihologi še zdaj priznana kot najboljši približek delovanja človekove psihe z vidika njegovih potreb.

Že Maslow je vedel, da najnižje ravni zadovoljevanja teh potreb skoraj v celoti sovpadajo z živalskimi, medtem ko so zgornje ravni tiste, ki pomenijo njihov presežek in zaradi katerih človek deluje na naprednejših in zahtevnejših frekvencah od njegovih evolucijskih prednikov.

Trik (neoliberalnega) kapitalizma je, da je prav te spodnje ravni zadovoljevanja človekovih potreb postavil na piedestal človekovega bistva – in to v času rekordne medijske pluralnosti, ko kadarkoli in kjerkoli lahko beremo o tako sijajnih rečeh, kot so humanizem, sočutje, solidarnost, zmernost, altruizem ipd., in ko nas celo nekatere vplivne napredne religije, kot je, denimo, budizem, poskušajo prek svojih modrih glasnikov diskretno opomniti na stvari, ki so v naših življenjih bistvene.

Kako je propagandistom tega neambicioznega bistva človekovega bivanja uspelo civilizacijo prepričati o nečem tako zelo neumnem? Za kaj takega se je moralo uskladiti več dejavnikov. 

Najprej je bilo treba spretno izkoristiti obdobje globoke nepopularnosti socializma po padcu berlinskega zidu. Ker je socializem (priznajmo – pogosto tudi zelo naivno) izhajal iz načela egalitarnosti, je bilo treba demonizirati vse, kar bi že na daleč dišalo po tej egalitarnosti, tudi če je šlo za tisto pozitivno, plemenito egalitarnost (denimo egalitarnost pri dostopu do zdravstvenih storitev ali pa pri dostopu do storitev socialnega varstva). 

Zato je bilo treba ustvariti čim več ultrabogatašev na eni in čim več ultrarevežev na drugi strani, in to z namenom, da zadnji zaradi materialnega pomanjkanja ne bi mogli razmišljati o ničemer drugem kot o golem preživetju. Lačni človek pač ne razmišlja o Robespierru in ne bere Dostojevskega, ampak ponižno čaka na kakršnokoli delo. 

Potem so prišli na svoj račun upravljavci strahu, ki so se najpogosteje rekrutirali iz političnih strank ali iz interesnih skupin, ki so zagovarjale neoliberalistične vrednote. 

Njihova naloga je bila, da široke množice prepričajo, da se ultimativni grožnji revščine (in padcu v brezno, iz katerega ni več rešitve) lahko izognejo le tako, da se pridno zaposlijo. 

Upravljavci strahu so se najpogosteje rekrutirali iz političnih strank ali iz interesnih skupin, ki so zagovarjale neoliberalistične vrednote.

Prepričevali so jih, da (redna) zaposlitev seveda ni od boga dana, ampak velikanski privilegij, ki si ga je treba prigarati s poslušnostjo, prilagodljivostjo in trdim delom. Z njo bodo pridobili tudi prednost pred vsemi nezaposlenimi sosedi in prijatelji! 

Tako se je krepila tista maligna tekmovalnost – bitka vseh proti vsem za pridobivanje zaposlitve na »darvinistični recept«. Kaj lepšega za delodajalca kot imeti v ringu maso kandidatov, ki so se pripravljeni stepsti za njegovo naklonjenost? 

To je seveda od velikega števila posameznikov terjalo, da se v celoti posvetijo le delu, ki je pogosto trajalo tudi deset ali več ur na dan. Ljudje, ki ob šestih ali sedmih zvečer utrujeni in izmozgani pridejo domov, seveda ne bodo razmišljali o samoaktualizaciji ali iskanju sreče, kajne? 

Ne, kje pa – razmišljali bodo o tem, ali se je zadnji mesec nabralo dovolj denarja, da bodo otroku lahko kupili najnovejši model samsunga galaxy, da ga sošolci ne bodo zmerjali s siromakom.

In tako so tudi naši politiki, podprti z različnimi neoliberalističnimi študijami nekaterih »pragmatično usmerjenih« profesorjev (nekateri so svoje študije menda tudi kameleonsko prilagajali naročnikom, v odvisnosti od obljubljenih soldov), široke množice prepričali, da je edina pot k sreči pot popolne predanosti delovnem mestu, šefu in materializmu nasploh. 

Sam bi to pot imenoval neandertalska teorija sreče. 

Dandanes se tako spopadamo s pravo vojsko posameznikov s povsem opranimi možgani, ki, oropani vsakršnega originalnega, ustvarjalnega ali humanističnega razmišljanja prestrašeni sledijo profitni mantri svojih delodajalcev. Sestavni del te zgodbe so tudi vedno prisotni oportunisti –»vojni dobičkarji« na plačilni listi delodajalcev, denimo različni sumljivi svetovalci uprav ali specialisti za odpuščanja. 

Pa nimam nič proti profitu ali/in trdemu delu. Marsikaj pa bi lahko povedal o izkoriščanju, o razčlovečenosti in poneumljanju ljudi, ki se – priznajmo si – tudi v Sloveniji kontinuirano dogaja že skoraj tri desetletja. Na ulicah mest je videti preveč ljudi, ki se ne smejijo več, in to je žalostno opazovati.

Naj vendarle zaključim optimistično. Zgodovina je vedno dokazala, da napredne ideje dolgoročno vedno premagajo nazadnjaške. Čeprav živimo v obdobju »vzvratne vožnje« – nazadnjaškega neoliberalizma, v katerem se številni odrasli ne znajdejo, mladina pa je oropana številnih idealov, ki jih je naša (srednja) generacija imela v izobilju (da o naših prednikih niti ne govorim), sem prepričan, da se že kažejo znaki okrevanja.

Rekorda masa izobražene mladine, ki se tudi vse bolj združuje v politična in civilno-družbena gibanja, porast kritične mase med (vse glasnejšimi) intelektualci, pospešen prodor unikatnih ekonomskih in socialnih idej iz naprednih držav (denimo iz Skandinavije) ter ne nazadnje vse večja zasičenost s propagandisti cenenega malomeščanskega potrošništva, obetajo lepše čase.

Boštjan J. Turk, direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo