Globalni skladi, rešitev za miren spanec

Od idealne naložbe bi pričakovali, da bi bila varna kot bančna vloga, likvidna kot denar v nogavici in donosna kot izveden finančni instrument, poleg tega pa še popolnoma neobdavčena in brez kakršnihkoli stroškov. Ker take naložbe ni, vas zanima, ali je morda globalni vzajemni sklad naložba, ki se temu idealu najbolj približa.

Vemo, da ima vsaka stvar v finančnem svetu svojo ceno oziroma vedno obstaja razmerje med pričakovano donosnostjo in tveganjem. Tako vlagatelji, ki so pripravljeni sprejeti višjo stopnjo tveganja, pričakujejo tudi večjo donosnost, ki to stopnjo tveganja kompenzira. Zato je vedno smiselna ustrezna razpršitev sredstev, saj lahko z vedno ažurno strukturo portfelja dosegate isto donosnost ob nižjem tveganju. Globalni skladi so zaradi tega vidika ustrezna izbira, a se da vedno doseči še boljšo razpršitev.

Zgolj geografska razpršitev ni dovolj

Korelacija med delnicami v različnih delih sveta je trenutno tako visoka, da v primeru panike na trgih ne bo več tako pomembno, kako visok delež portfelja je investiran v kateri regiji. Zgolj geografska razpršitev ni več dovolj. Zato se je pri izbiri naložb smiselno osredotočiti tudi na posamezne panoge in vrste naložb, ki so med seboj manj korelirane.

Prav tako je pomembna likvidnost teh naložb. Vlagatelj, ki ima na izbiro dve potencialno enako donosni naložbi, se bo navadno odločil za tisto, ki je bolj likvidna. V tem primeru se bodo za nelikvidno naložbo odločili le tisti vlagatelji, ki jih skrbi lastna disciplina. V normalnem svetu pa so vlagatelji praviloma nagrajeni za nizko likvidnost posameznih naložb. Večinoma so to v Sloveniji vedno bolj razširjeni skladi zasebnega kapitala. Študije ugotavljajo, da so bili tovrstni skladi v preteklosti v povprečju za pet do osem odstotkov bolj donosni od splošnega delniškega trga. To pomeni, da je premija za likvidnost v preteklosti znašala od pet do osem odstotkov.

Postavljanju temeljev sledi prilagajanje

Pogosto slišimo, da je treba v vzajemne sklade vlagati dolgoročno. Koliko časa pa, recimo v letih, sploh je dolgoročno? Zanimiv je podatek, da je vlagatelj, ki je svoja sredstva vložil tik pred borznim zlomom leta 1929, po 25 letih lahko ven vzel toliko, kot je investiral. Podatek je sicer spodbuden, a če pogledamo z druge strani, v 25 letih je imel povprečno letno donosnost nič odstotkov. Kako časovno oddaljen mora biti cilj, da bi vlagatelj mirno vložil svoja sredstva, vzel uspavalno tableto in se nekega dne zbudi kot upokojenec, ki bi lahko živel srečno do konca svojih dni, kot nam to radi povedo v pravljicah? Že res, da je čas pomembna komponenta pri varčevanju, toda vlagatelji, ki menijo, da bodo vložili svoja sredstva in bodo čez dvajset let preskrbljeni, sanjajo.

Časi, ko smo lahko vložili sredstva v katerokoli regijo ali sektor in so ta samo rasla, so že mimo. V ospredje prihajajo bolj aktivne strategije ter bolj selektiven izbor naložb. Višje tveganje namreč ne pomeni le večjega potencialnega donosa, ampak tudi večje padce, če se tveganje uresniči. In ko se potencial za rast na eni strani izkoristi, je potencial za padec še večji. Če sledimo le politiki razpršitve globalnih skladov, prejmemo po eni strani veliko izpostavljenost trgom, ki so trenutno že dragi, po drugi strani pa manjšo izpostavljenost do trgov, katerih potencial za rast v prihodnjih letih je veliko večji.

Torej, da, globalni skladi so primerni za večino vlagateljev, a le kot temeljni kamen pri gradnji naložbenega portfelja.