Glede organiziranega vraževerja

Si lahko predstavljate, kako bi bilo, če bi milijarda ljudi vsak dan posvetila pol ure obisku kakega znanstvenega inštituta, prebrala to ali ono znanstveno poročilo ali se resno pogovarjala o znanosti? Si je mogoče predstavljati, da se prav ta milijarda vsak dan pol ure ukvarja z umetnostjo, obišče kako galerijo, se odpravi v muzej ali prebira dobro knjigo, se pogovarja in zagovarja resnicoljubnost, egalitarnost, sočutje, empatijo ali čuječnost? Po drugi strani pa milijarda ljudi z lahkoto vsak dan posveti pol ure vraževerju, posluša zastopnike organiziranega vraževerja ali religije in se razglaša za vernike. Organizirano vraževerje je z naskokom najbolj populistična oblika katere koli človekove dejavnosti, kot je pred kratkim na nekem predavanju dejal Terry Eagleton – in ni se zmotil. Potreba po razsvetljenstvu je zares velika, to pa še ne pomeni, da je ekonomski razum razsvetljen; pravzaprav velja ravno nasprotno.

Steven Pinker poudarja v knjigi »Enlightenment Now«, v kateri zastopa razum, znanost, humanizem in napredek, da veliki razsvetljenski ideali še nikoli niso bili tako potrebni, kot so danes. Je njegov poudarek upravičen, ko pa se zdi, da je vse to, kar zastopa, povsod okoli nas, utelešeno v neoliberalnem kapitalizmu, nad katerim je navdušen Bill Gates, strastni bralec njegove knjige?

Milijarda ljudi z lahkoto vsak dan posveti pol ure vraževerju, posluša zastopnike organiziranega vraževerja ali religije in se razglaša za vernike. Organizirano vraževerje je z naskokom najbolj populistična oblika katere koli človekove dejavnosti.

Poudarek je kljub temu upravičen iz vsaj dveh razlogov. Prvič. Leta 2018 je med ljudmi še vedno veliko tribalizma namesto svetovljanstva, kar pomeni, da ljudje vztrajno nerazumno zagovarjajo naše proti vsem drugim, avtoritarnosti in hierarhičnih družbenih odnosov namesto prave demokracije, omalovaževanja in prezirljivih odnosov do strokovnjakov in znanosti namesto spoštovanja vednosti in kritičnega razmišljanja, nostalgičnega opevanja zlate preteklosti namesto kultiviranja upanja na boljšo prihodnost. Drugič. Vsak človek je neponovljivo, izvirno in ustvarjalno bitje, ki lahko uspeva, napreduje in se razvija, če ima na voljo spodbude in ustrezne pogoje. Velika večina ljudi na tem svetu nima takšnih pogojev, čeprav politiki in drugi zastopniki norosti ekonomskega razuma vsak dan poudarjajo, kako dobro nam gre in kako vse raste, zastopniki pop psihologije, motivatorji in drugi pa za drag denar dodajajo, da lahko vsak človek uspe, če ima le dobro idejo in močno voljo, je pogumen in navajen trdo delati. Kot rečeno: poniževanje znanosti, na primer kognitivne znanosti in nevroznanosti, je osupljivo.

Kaj še pomeni potreba po razsvetljenstvu?

Zagotovo pomeni tudi nov vpogled v novorek, ki je prav tako povsod okoli nas, širijo pa ga zastopniki prepričanja, da so svetovni mir, nadaljnji tehnološki razvoj in materialna blaginja tik pred vrati. Zakaj nov vpogled?

Ker nas zgodovina uči, da pot napredka ne vodi od renesanse ali razsvetljenstva naravnost v še lepšo prihodnost, saj se vedno znova zgodijo krize in celo katastrofe, velikokrat prav v imenu razuma in napredka, če pustimo organizirano vraževerje za trenutek ob strani.

Uči pa nas še nekaj drugega. Da sprejemanje razuma pomeni tudi sprejemanje njegovih notranjih omejitev, njegove nekonsistentnosti in tega, kar imenujejo sodobni nevroznanstveniki afektivni realizem.

Na podlagi zapisanega in navezujoč se na številne filozofe, med katerimi izstopata Kant in Hegel, lahko rečemo, da je razumno delovanje tisto, ki sprejema lastne omejitve, nekonsistentnosti, ki torej sprejema svojo odprtost in ne vztraja pri enem samem pravilnem odnosu do sveta. Odprtost je namreč odnos do novega, je temeljni, notranji odnos do novega, ki je vgrajen v sam um oziroma razum. Če jih ne sprejemamo, lahko začnemo verjeti, da je vse mogoče, da je svet narejen tako, da lahko nekaj nenehno raste in se kopiči.

Razsvetljenstvo torej ne pomeni, da verjamemo v neskončen razvoj tehnologij, znanosti, umetnosti, demokracije in sploh vsega, ne pomeni, da je imel Herbert Spencer prav, ko je trdil, da ljudje počasi in zanesljivo razvijajo čedalje večjo družbeno kompleksnost, da je kapitalizem iz dneva v dan boljši, ker je laissez-faire, da imajo prav socialni darvinisti, ko trdijo, da preživijo samo najmočnejši, in da je evolucija v akciji proces, zaradi katerega se spontano razvijajo višje oblike življenja, ki jih domnevno zastopajo lepi, močni, zdravi in mladi pripadniki družbenih elit.

Razsvetljenstvo pomeni skupno prizadevanje ljudi za življenje, v katerem ne prevladuje nad njimi nobena ideološka praksa, nobena oblika organiziranega vraževerja, nikakršna nevidna roka, temveč prevladujejo solidarnost, zmožnost za sočutje, egalitarnost, prevladujejo demokratične politike in prevladuje upanje, da bodo ljudje vedno znova zagovarjali vrednoto, kakršna je resnicoljubnost.

Očitno je, da v takšni perspektivi ni kopičenja denarja zaradi kopičenja, ni profita pred ljudmi, ni pohlepa in ni hierarhij, zlasti pa ni organiziranega vraževerja, ni enega samega prevladujočega pogleda na svet in je to, kar zagovarja John Gray v odlični knjigi z naslovom »The Soul of the Marionette: A Short Enquiry into Human Freedom« (Penguin, 2015): antično razumevanje tragedije je bilo dobro, ker je povezovalo tragedijo s katarzo. Katarza pomeni očiščenje. Potem se lahko rodi kaj zares novega.

* Avtor je filozof in psihoanalitik. Zase pravi, da je neodvisni mislec in nepodkupljiv človek v svetu, v katerem se zdi, da ima vse in vsakdo svojo ceno.