Filozofija po ribje

Na svetovno znani ribji tržnici Pike Place letijo ribe (opa, ne sloni!) po zraku. Prodaja in kupovanje rib je kabaret, je cirkus, je razvedrilo in hkrati injekcija motivacije in zagona.
Fotografija: Voranc Vogel
Odpri galerijo
Voranc Vogel

A ni bilo od nekdaj tako. Ribiči so bili, kot zapišejo avtorji v drobni, skoraj neopazni knjižici Fish, filozofija po ribje, dolga leta v resnici utrujeni od krutosti morja, finančne podhranjenosti, bridkosti vsakdanjega boja za boljšo prodajo. A na neki točki neznosne otopelosti in obupa so temu stanju rekli »ne«. Vsak pri sebi se je odločil za korenito spremembo, in sicer (le) za to, da bo vsak dan v službo prihajal dobre volje in da bo svojo voljo nalezljivo širil na vse, ki bodo prišli mimo.

In res. Ribja tržnica je postala atrakcija, kakršne še ni bilo. In zadovoljni so bili vsi: kupci, otroci kupcev, mimoidoči, konkurenca ... in prodajalci. Torej, zaposleni, ribiči. Hmmm … pomislite, kako bi bilo, če bi bili vsi mi »ribiči« in če bi vsi delali na Pike Placeu? Si predstavljate? Na žalost živimo v diametralno drugačni realnosti. Na eni strani je skupina ljudi, ki na delovno mesto prihajajo slabe volje, brez idej, brez pravega motiva, brez želje po nečem novem, brez iskrice za spremembe (na bolje). Zlovoljno ždijo v tistih svojih malih conah udobja, se skrivajo za izgovori, kako tako ali tako nič ni mogoče narediti. Edini njihov prispevek je prispevek v odlagališče strupene, negativne energije in brezbrižnosti. Pravi zastrupljevalci delovnega okolja. A nisem čisto prepričana, da so res sami krivi za ta ne ravno najlepši status. Morda se jim je zgodilo, da so bili nekoč v popolnoma drugi skupini zaposlenih. Med tistimi, ki so vedri, energični, polni idej in zagona, pravi prinašalci spodbudnih misli, revolucionarnih idej in podobno.

A ker so bili tako zelo drugačni, so postali v sivem in pustem okolju seveda moteči. Zelo moteči. Grozeča bojazen, ki njihovo znano sivino lahko prebarva v moteče živahne in radostne barve. Ljudje se pač bojijo sprememb. Paradoksalno, tudi na bolje! In zato vedno in povsod take rušilce ustaljenega reda prva skupina ljudi močno stisne v kot in jih postavi v zadušljiv položaj, kjer ni drugega izhoda, kot da se odločijo za odhod ali simbiozo z odlagališčem strupene in negativne energije. A če vprašate mene, pametni odidejo. Pa magari med ribiče. 

Več iz te teme:

Več iz rubrike