Fahidioti

»The most learned are often the most narrow minded«
(Najbolj napiflani so obenem najbolj ozkogledi)
William Hazlitt, velikan britanske literature
_____________________________________________________________


Turbo šprinterska kapitalistična družba proizvaja čedalje več fahidiotov.

Beseda »fahidiot«, ki je nemškega izvora in označuje »področnega idiota« je sčasoma postala globalno uporabna. Japonci tako osebo označujejo z besedo 専門バカ, kar pomeni »specialistični idiot« - ozko specializirana oseba, uspešna na svojem področju delovanja, a (popolnoma) nesposobna na drugih področjih življenjskega udejstvovanja.  
Avstrijci imajo za fahidiote izraz, ki nam je blizu – trottel namreč (trotel), ki označuje osebo, ki na problem glede samo iz svoje ozke specialistične perspektive. Britanci med fahidiote uvrščajo  monomanijake – to so osebe, ki se obsesivno ukvarjajo samo z eno samo stvarjo oziroma idejo in so slepi za dogajanje izven te sfere.

To so posamezniki, ki v »nulo« obvladajo svoje ozko področje delovanja, a ga ne znajo interdisciplinarno povezovati z ostalimi strokovnimi področji, oziroma ga ne znajo umestiti v širši družbeni, etični in psihološki kontekst. Ki jim manjka human touch.  

Predstavljajte si samovšečnega ekonomista, ki po televiziji hladnokrvno razlaga, da makroekonomski kazalci ne dopuščajo zvišanje minimalne plače za dvajset evrov, in ve, da njegovo »strokovno mnenje« pomembno vpliva na sto tisoč zaposlenih, ki jim dvajset evrov predstavlja plačilo položnice za vodo, za katero vsak mesec trepetajo, ali jo bodo sploh lahko plačali. Tipičen primer fahidiota.   
Predstavljajte si kirurga, ki tik pred življenjsko pomembno operacijo pacientu ne zna nakloniti niti enega ali dveh spodbujajočih nasmeškov - v smislu vse se bo v redu končalo: dohtarski fahidiot

Predstavljajte si javnega tožilca, ki z obtožnico, ki meri na dolgoletno zaporno kazen znova in znova mrcvari obtoženca, za katerega se kasneje izkaže, da je nedolžen, ali pa sodnika, ki nekoga, ki je kaznivo stanje storil iz obupa in je že tako ali tako v poraznem psihološkem stanju, pošlje za več let v zapor. Brezsrčni pravniški fahidiot.   

Še bistveno več fahidiotov se pojavlja na manj izpostavljenih položajih. V mislih imam državne uradnike, ki se vsakodnevno znašajo nad manj izobraženimi državljani v upravnih postopkih, ali pa vojsko birokratov, ki na različnih ministrstvih delajo vse, da bi podjetjem in podjetnikom preko nespametnih administrativnih ovir kar se le da zakomplicirali njihovo ustvarjalno podjetniško delovanje.

Skupno vsem tem fahidiotom je, da se v pomanjkanju zdrave pameti in predvsem srčne kulture manično oprijemajo sicer pogosto precej raztegljivih poklicnih standardov delovanja in (dvoumnih) pravnih predpisov. Bojte se človeka, ki se bo ob očitku grobega kršenja etičnih norm vselej zatekel k pravni normi, ki obenem ni etična – nameni takega človeka običajno niso dobri, nakazujejo namreč na njegov pokvarjeni značaj. Poleg tega ima strategija zasilnega bežanja k spornim pravnih normam kratek rok trajanja.



Ne samo, da bo taki osebi sčasoma zmanjkalo pravnih norm, na katere se še lahko sklicuje, ampak marsikatera izmed njih dopušča tudi številne večpomenske razlage. Taka oseba bo slej ko prej padla v lastno past in doživela zasluženi družbeni linč.    

Na področju, ki ga dobro poznam, torej na pravnem področju, obstaja prava armada različnih pravnikov, tožilcev, sodnikov, referentov, policistov, nadzornikov, redarjev, ki svojo grobo nepopustljivost na račun humanističnega pristopa do ljudi razumejo kot vrlino. Kdo bi vedel zakaj – morda zato, ker so jih doma tepli, zdaj pa mislijo, da morajo oni tepsti druge? Psihološko ozadje nedvomno obstaja.

Med tožilci ni malo takih, ki nekoga neskončno dolgo preganjajo samo zaradi zaščite svojega poklicnega imidža. Pomembne so jim samo številke, koliko uspešnih obtožnic so vložili. Njihov business record. Enako velja za nekatere odvetnike. Nekateri sodniki bodo (vsaj navidezno) hladni kot špricer izrekli sodbo, na osnovi katere bo nekdo ostal brez strehe nad glavo. Mar nas niso učili, da morajo biti sodniki ne samo dobri bralci paragrafov, ampak predvsem ultra-pravičniki in dobri ljudje?  
 
Nič bolje ni s številnimi zdravniki. Od marsikoga izmed njih sem že slišal, da njihov poklic ni namenjen temu, da bi bilo človeški in prijazni so svojih pacientov, ampak, da jim postavijo pravilno diagnozo in, da jih zdravijo v skladu s pravili stroke. A tako? Zakaj pa jih potem kar takoj ne zamenjamo z roboti?

Pa še te lahko programiramo, da bodo povedali kaj dobrodušnega. Kaj ne razumejo, da je večina pacientov, ko stopi skozi vrata njihove ordinacije tako negotova, da jim prijazna beseda ali opogumljajoči pogled olajša še tako neugodno zdravstveno diagnozo.  

V človeški zgodovini so vselej najgloblji pečat pustili ljudje, za katere rečemo, da imajo  ustrezno intelektualno širino, čustveno globino in etično hrbtenico, medtem, ko so bili različni oportunisti, karieristi, očkovi sinčki in lovci na funkcije v najboljšem primeru obsojeni na hinavsko dobrikanje neznatne skupinice njim podobnim.   

Fahidioti so out. Zgodovina jih je vselej izvrgla kot nepomembne, če ne celo škodljive člane družbene skupnosti. Tudi zdaj ne bo nič drugače.