Evropski palčki

Točno to se izkazuje tudi v Evropi. Nekdaj vzvišena evropska podjetja, ki so v zasledovanju velikanskih dobičkov svojo proizvodnjo selila v Azijo, na kontinent s cenejšo delovno silo, nižjimi okoljskimi in poslovnimi standardi in manj strogim nadzorom, so dandanes v globalni igri v primerjavi s kitajskimi giganti videti kot palčki. V samozavestnem zagonu se je Kitajska začela pred našimi očmi razraščati po vsem svetu, tudi v Evropi.

Zdi se, da maršira proti zahodu in kolonizira vse, kar spi ali kleca pod težo lakomnosti. Kitajska ima pač denar. Kitajska ima znanje. Svoje in evropejsko. Kitajska ima ambicije. Žal tudi takšne, ki bi lahko ogrozile evropske civilizacijske dosežke, saj kot so zapisali v The Economistu, »ne prihaja na staro celino le z odprto denarnico, ampak tudi s povsem drugačnimi standardi, ki bi jih lahko zlahka začela uveljavljati tudi s pravili, morda celo z zakoni«.

Kitajska s finančnimi mišicami namreč ne kupuje le podjetij in infrastrukture ter znanja, temveč kupuje tudi političen vpliv. Že pred leti s(m)o malo bolj budni in malo bolj naspani opazovali in se čudili, zakaj Evropa ne prižge siren, alarmov in budilk ter ne zbudi spečih Evropejcev, ki so šele zdaj začeli počasi skoraj refleksno razmišljati, kot smo zapisali v članku z naslovom »Konkurenčna zakonodaja ni zagotovilo za poslovni uspeh« o nujnosti ukrepov za zavarovanje domačih podjetij, kot je denimo reindustrializacija. Ali bo ta ukrep in nekaj drugih lahko še ustavilo ekspanzijo azijske velesile, ne vemo.

Vemo pa, da je Evropa predolgo časa spala. In še zdaj spi. Podnevi! Ponoči ne. Takrat, kot je pokazala mednarodna raziskava, ždi in bulji v ekrane. Najslabši pri opravljanju krepčilne dejavnosti ponoči smo v Evropi Slovenci. Smo tik pred Japonci, ki imajo največje pomanjkanje spanja na svetu. A kljub temu, da so Japonci najslabši, bi se morali Slovenci po mojem mnenju vseeno zgledovati po njih. Japonci so se pač kljub zaspanosti in boleznim, ki so povezane s tem, zbrali, izostrili svoje oko, pod drobnogled postavili te alarmantne podatke in se odločili ..., da državljane spravijo spat.

Kako? Z načrtom. Z motivacijo. Z nagrado. Japonska podjetja tako od raziskave dalje pri svojih zaposlenih s posebnimi merilnimi napravami merijo količino in kakovost njihovega nočnega spanja. Če spijo več kot šest ur, prejmejo dodatek k plači. Čudno? Sploh ne, saj si kot naspani in s tem tudi bolj zdravi in produktivnejši najverjetneje nagrado tudi zaslužijo. Kaj pa pri nas? Sploh kdo, razen nekaj bolj ali manj neuslišanih izjem, pozna to raziskavo? Odgovor se ne skriva v vetru, temveč v naši (kronični) ne/produktivnosti in nezavedanju, da bodo povračilni kitajski udarci lahko tudi … usodni. Pač kot močan bumerang.