Enaki čevlji

Njegovo sporočilo je bilo podobno odgovoru župana Dunaja, ki je na vprašanje, kako je mestu, ki ga vodi, uspelo postati najpametnejše mesto v Evropski uniji, odgovoril: »Skrivnost je v raznovrstnosti.« Če so preveč predvidljivi klasični, usnjeni, navadno preozki čevlji dobra ponazoritev apatičnosti, nekreativnosti ter strahu pred drugačnostjo in napredkom, si lahko le zamišljamo, kako potentni so šele sestanki teh ljudi z enakim okusom. Ameriški kolumnist Dave Barry bi zelo verjetno dejal »impotentni«, saj je pred leti prav on zapisal, da »če bi morali res na kratko, z eno samcato besedo opisati vzrok, zakaj človeški rod najbrž nikoli ne bo dosegel svojega razvojnega potenciala, potem je iskana beseda: sestanki.«

Morda se vam zdi na prvi pogled pisanje o sestankih ob takšni geopolitični svetovni vročici nepotrebno. A pozor: na sestankih se odloča o usodi vašega delovnega mesta, o vaši plači, o razvoju vašega podjetja ali, če hočete, o usodi sveta (!). In če na tako pomembnih sestankih, za katere se povrhu zapravlja ogromne količine denarja, več kot 90 odstotkov ljudi sanjari ali opravlja drugo delo, potem je tema še kako pomembna. Kolegica Pija Kapitanovič je v članku poleg uvodnika ugotovila, da obstaja povezava med manjšimi tržnimi deleži podjetja in slabo organiziranimi sestanki. In teh je verjetno sploh na ameriških tleh zelo veliko. Američanom, še posebno prvemu med njimi, namreč stvari kar lepo uhajajo iz rok. Če pustimo vse pretekle bolj ali manj posrečene poteze Donalda Trumpa, ki so prinesle slabe rezultate za ZDA in svet ob strani, spomnimo samo na počasno majanje monopola ameriškega dolarja v energetiki.

Vojne petrodolarju v preteklosti sicer ni uspelo izpeljati Gadafiju in tudi Putinu ne, ampak ali bo to uspelo Kitajski, je odprto vprašanje. A kot zapišeta Jan Bratanič in Simona Drevenšek, Peking ni prestrašen; ali je močnejši od Saudske Arabije in drugih držav, ki jim nafta, vezana na petrodolar, v proračun prinaša velikanski delež vseh prihodkov, je popolnoma drugo vprašanje ...