Elita okoli korita le spi, še sanjari več ne

Trgovinska vojna med ZDA in Japonsko v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bila odličen primer »učinka metulja«, ki spada v teorijo kaosa in pomeni eksponentno odvisnost od začetnih okoliščin. Japonska, od koder izvira ičigo-ičie, tj. umetnost doživljanja nepozabnih trenutkov, je prepoved, ki je sprva precej boleč udarec, izvoza avtomobilov na ameriški trg odlično izkoristila. Postala je ena izmed najbolj inovativnih in konkurenčnih avtomobilskih industrij na svetu, ki jemlje precejšnji tržni delež ne le ameriški, ampak tudi evropski panogi.

A kot je videti, ZDA zgodovine ne razumejo kot učiteljice življenja, saj ponavljajo svojo napako in zaostrujejo odnos, tokrat s Kitajsko. In ja, zgodovina se kani ponoviti. Navsezadnje je prvi mož Kitajske Xi Jinping že ob koncu lanskega leta samozavestno dejal, da »so ZDA s trgovinsko vojno v resnici naredile Kitajski uslugo, saj bo Kitajska prisiljena postati bolj samozadostna, inovativna in konkurenčna«. In tako si lahko mislimo, da bo kljub vsem poskusom zajezitve azijskega velikana Kitajska poletela k cilju in osvojila svet. A pozor, to bi lahko že marca omilili in s pametnimi politikami uravnotežili moč sil, a vse kaže, da ameriška obtožnica, ki Huaweiu očita industrijsko vohunjenje za potrebe kitajske vojske in komunistične partije, kani skaliti vse namene dogovora o koncu trgovinske vojne. Žal se je pokazalo, da ameriške obtožbe vendarle niso bile paranoična domneva, bujna domišljija, nezaslišana laž ali celo prva sled nove hladne vojne in prikritega protekcionizma, kot so v svojih prvih obrambah že pred sedmimi leti skušali dopovedati svetu predstavniki kitajskega telekomunikacijskega operaterja. Danes je to resna zgodba, ki pa se je na presenečenje opazovalcev niso resneje lotili v Davosu.

Tam zbrana politična in gospodarska elita ni bila le tiho, temveč je tudi delovala povsem anemično. Kolumnist Financial Timesa Gideon Rachman je zapisal, da gospodarska in politična elita ni imela niti inspiracije niti idej. »Zdelo se je, kot da je svet razočaral Davos, čeravno bi lahko rekli nasprotno. V resnici je Davos razočaral svet.«

n res, če je Japonska v preteklosti v najbolj bolečem trenutku dobila zagon, kaj lahko pričakujemo od še bolj ambiciozne Kitajske, o kateri se vsak dan bolj zdi, da je kot orel, ki se veseli nevihte, da lahko na široko razpre krila in poleti visoko nad vsemi. Če bi ji to uspelo, bi ji lahko uspelo tudi izriniti Nemčijo z zemljevida avtomobilističnih držav … In potem bo hudo. Ne le za nas, temveč tudi za elito iz Davosa, ki sta jo kolega Simona Drevenšek in Jan Bratanič opisala kot »egomanijake iz pedigrejskih družin, katerim domet ne seže dlje od lastnih finančnih apetitov in želje po politični moči«.