Elita – kaj nam pomeni ta sumljiva beseda?

Tako je tudi s pojmom elitne univerze. Lahko je reči: tudi Karl Marx in Josef Strauss (čudežni povojni bavarski ministrski predsednik) sta obiskovala elitno univerzo. In kaj je bilo z njima? Kaj sta svetu prinesla? Morda bi se moral izraziti drugače: manjka nam nadarjenosti za zunajčutno zaznavanje skritih realnosti. Potem nam bo jasno, da je to res področje našega deficita, kar nam škoduje pri družbenem in političnem razvoju. Potem bo tudi jasnejša zahteva po elitni univerzi.
Ne smemo se ustaviti pri tem: elit imamo veliko. To je naš problem. Družboslovci ločijo različne elite: gospodarsko, politično, kulturno, umetnostno. Tudi medijsko, športno pa govorniško. Žal so vse odgovorne za tako imenovano odpoved elit, kar je splošna družbena nekompetenca, čemur pritrjuje velika večina ljudi. Čeprav ta elita trdi, da je povezana z množicami. Pa še splošno prepričanje, da ima zmagovita elita vedno več denarja kot poražena.

Slovenske elite je uničil komunizem

Do konca druge svetovne vojne so še sproščeno trdili, da prideš v elito s samodisciplino, samonadzorom, distanco do sebe in s predstavo, kako preseči samega sebe. Leta 1945 se je zgodila odločilna sprememba, kar velja za vse evropske države: stara družbena struktura se je sesula.

Elita je skupina, ki v družbi resnično lahko zavzema odločilne položaje v gospodarstvu, politiki, upravi in znanosti. 

V vzhodni Evropi je pod sovjetskim vplivom to potekalo z nasilno družbeno revolucijo. Stara elita se je skrila ali so jo pobili, nova je ostajala skrita v ozadju. Partija je bila podvržena akustični in optični prevari. Pripadniki elite niso nosili uniform, niti odlikovanj, to je uvedel kasneje Tito, ki je imel prsi ovešene z zlatom. Naši vodje so bili v civilnih oblekah, ki so jih krojači prilagajali. Če pogledate slike iz 50. let, so bili videti kot portirji v hotelih za tujce. Razvoj elite je lahko spremljala raja v tisku in nato na prvi televiziji. Milovan Đilas je prvi neusmiljeno razkrinkal te elite. In to plačal z robijo.
Po propadu partije so se elite začele kotiti povsod. Vsaj imele so se za elite. Mednje spada tudi bankir v temni obleki s špičaki, ki vsakemu oznanja, da ne ve, kako ravnati z laptopom. Hendija pa da sploh nima. Ne gestikulira kot italijanski pek pic in ne dviga rok nad glavo, če mu grozi nesolventnost. Ve, kaj pomeni »zaslužek pred odvedenimi davki«, ne ve pa, kaj je kriptostezija kot ignorantska sposobnost razpoznati skrito, tudi če je ni.
Skozi izobraževalna sita so se prebili mnogi nadarjeni, kajti vse več otrok nižjih slojev študira. Spremembe pa se niso prebile do konice velikih podjetij in velikih uprav. Baza rekrutiranja elite je danes vse širša. Tega ni mogoče več zaobrniti. Veliko lažje najdemo in izberemo ljudi, ki so sposobni v težkih situacijah zdržati obremenitve in v teh razmerah več doseči. Vendar pa hkrati nimamo elitne univerze, ki bi oblikovala elito, kar ne bi bilo v nasprotju z enakostjo možnosti. Ta izraz je bil zlorabljen, danes se v debatah spet pojavlja. Nastopila je sprememba mišljenja. Ljudje so naveličani hvalisanja, ki ne rodi ničesar. Hočejo nekoga, ki bo izpolnil besedo in jih popeljal v bogatejše življenje. Tudi demokracija potrebuje zato elito. Elita je skupina, ki v družbi resnično lahko zavzema odločilne položaje v gospodarstvu, politiki, upravi in znanosti. Da bi se lahko sociologija z elito ukvarjala, bi morali ta enoviti pojem pluralizirati. Kajti elita ne tvori sklenjene celote, ampak deluje na različnih področjih z različnimi pogoji dostopa. Elite definiramo s pozicijami.

Kje so resnične elite

Ker ima elita tradicijo, je malo provincialna. V večjih podjetjih je največ osem odstotkov članov uprave tuje narodnosti. Za to je vzrok: skoraj polovica predsednikov uprav največjih podjetij izvira iz slovenskih podjetniških družin. To velja zlasti za desnico, manj za levico. Kar obneslo se je rekrutiranje po poznanstvih. To nas pripelje do elitnih univerz. So res potrebne? Moramo reševati Slovenijo? Ali smo kot nosilec rekorda v izvozu med manjšimi državami Evrope res odvisni od tistih piflarjev z očali, tistih biogenetikov skupaj s humanistično natreniranimi etičnimi dvomi, od tistih otrok profesorjev, ki se ne pustijo odriniti, ker hočejo postati sami profesorji (kar je skoraj pravilo)? Morebiti je to napačen pojem o eliti? Toda kaj je pravilen? V resnici je vsa diskusija o eliti tako nevzdržna kot upanje, da bo prišel poštenjak na čelo protikorupcijske komisije ali da bo slovenski knez združenja razvil nadčutne sposobnosti, če bo šlo za dobro skupnosti. Kriptostezija ni naša moč.
Morda je z elito tako kot z močjo? Vedno je drugje. Morebiti je v Bruslju, kjer je zbral vodja komisije za zaključno predstavo (beri: šov) slovensko prominenco? Mogoče bodo imeli srečo v boju za drobtinice s proračunske mize? Podvrženi bodo vsem vrstam mrčesa, kot rečemo vabam bruseljske elite. Korupcija ni ena zadnjih. Če je to res evropska elita? Vendar ni!
V Bruslju bo v kratkem zamenjava, elita se bo razšla. Mora pa biti stabilna in ukoreninjena v rodno zemljo, da je dovolj močna. Vsak narod ima svojo, če to priznamo ali ne. Partija je imela svojo, svoje privržence. Zato se je pojem elite sprevrgel. Je danes drugače? Imamo elito dosežkov? Preprosto velja: kdor hoče med elito, mora prinesti s sabo prave starše. Je torej enakost možnosti iluzija?
Partija je strogo pazila, da ni prišel na vrh kdo, ki ni bil pravi. Bil sem blizu elite, a na vrh nisem smel, ker nisem bil pravi. Ker niso nikoli izbirali po dosežkih, to so šteli kot sovražno malomeščansko izzivanje. Sicer ne bi uspevali z rušilnimi reformami v politiki, gospodarstvu in izobraževanju. Demagogija samoupravljanja in šolska reforma usmerjenega izobraževanja Stipeta Šuvarja sta bili dinamit za uničenje produktivnosti in človeških talentov. Partija je zlorabila pojem elite. Bila je proti enakosti. Desetletja je bila slovenska elita zatrta.
Vendar se miselnost spreminja. Tudi demokracija potrebuje elito. Kako naj se tvori v enakosti kot temelju demokracije? Kajti tudi enakost je lahko nepravična. Elita kot skupina lahko vpliva na celovit družbeni razvoj, odločilne pozicije ima v gospodarstvu, politiki, javni upravi, znanosti. Vendar tu ni športnikov, to je jasno.

Meritornost kot glavno merilo elit

Kdaj je bila sploh elita podvržena meritornim merilom? Je danes drugače? Z reformo šolstva so lahko študirali otroci delavcev. Spremembe se niso prebile v vrh podjetij in velike uprave. Ta trend se nadaljuje, ni ga mogoče obrniti. Čim večja je baza neke elite, lažje lahko izberemo tiste, ki so res zmožni vzdržati obremenitve v težkih situacijah in se v njih izkazati.

Najhujše pravne afere in nepojmljive goljufije so dokaz, da elit nimamo

Zlasti v Franciji se pojem elite pluralizira. Elita ni zaprta celota, ampak deluje na različnih področjih. Poleg tega velja normativna dimenzija, kajti elite imajo določen etos. Njen cilj ni zavzeti dobro plačano mesto z velikimi možnostmi vpliva. Zato imamo še en plural pojma elite: elite moči, elite mišljenja, dosežkov in vrednot. Je torej neki menedžer tudi lahko v eliti vrednot? Potem bi izpadel iz našega pojma elit. Zato je pojem elite zmeden, ker se spodbija med različnimi skupinami. Če določimo elito, bomo izključili določene skupine. Se torej ta pojem spodbija? Res je to polifoni koncert, ko se definira elita. Nekatere elite se same definirajo, da tako lahko prosto razpolagajo s seboj. Vendar se vedno vmešajo drugi glasovi. Nekdo, ki je dolgo vodil koncern in si uredil visoko odpravnino, ni resnična elita, ampak je utelešenje elite nesposobnežev.
Ta argument je nevaren. Kajti skoraj vsi direktorji so si v preteklih nekaj letih močno povišali plače. Potem bi vso to elito izničili? Pojem elite, ki se določa z vplivom, je realnejši. Elite ne moremo določiti s pozicijo. Poleg tega je gospodarska elita presenetljivo zaprta kasta, ki pa je dobila znaten vpliv, tako tudi v Franciji, Nemčiji Veliki Britaniji. Res imamo gospodarsko elito, ki ima vse večji vpliv v družbi in ki sočasno zavrača vrednote, ki smo jih tradicionalno vedno povezovali z elito. Zato sem skeptičen do teh pojmov vrednot. Uporabni so v javni diskusiji, toda v resničnosti ne spreminjajo ničesar.
Menedžerskih mest je čedalje manj, dostop je vse bolj ekskluziven in je postal celo s širitvijo izobraževalnih možnosti na vse družbene sloje še bolj ekskluziven. To velja tudi za druga področja, za sodnike in visoke uradnike, ki se rekrutirajo iz meščanstva. To je časovna zveza, ne vsebinska. Zaradi bolj vitke strukture v podjetjih je manj vrhnjih pozicij. Zato je manj mest na razpolago. Čim manj je položajev, ki so na voljo za deljenje, čim večja je konkurenca, tem večji bo delež ljudi iz meščanstva. Iluzija je, da se bodo spremenila razmerja moči v velikem slogu. To so bile zanosne predstave v prelomnem letu 1991, kar se je izkazalo za zmotno. Prejšnji sistem je bil bolj trdoživ, kot so nekateri predvidevali. V novem režimu še naprej živi. Raziskave so pokazale, da je vpliv socialnega izvora pri dosežkih v šoli odločilen. Celo bolj kot v drugih državah.

Pexels

Ideološko razcepljene elite – dediščina komunizma

Drugače kot v razvitih državah so pri nas elite razcepljene in sovražne druga do druge. Najhuje je, da so ideološko vkopane, kar pa ne velja za vse. Gospodarska elita je najbolj enotna in solidarna, takšne bi morale biti vse. V njej ni razkola. Njeni člani se hitro menjajo, ker je čas veljavnosti mandata kratek. Ne bojuje se za oblast. Večinoma je v opoziciji z vlado. Zato je najbolj konstruktivna, državotvorna. Njej blizu je kulturna elita. Najbolj razcepljena je pravna elita, kar je katastrofa za državo, če hoče biti zasidrana v pravnem redu in biti nesporna in spoštovana avtoriteta prebivalstvu. Od evropskega sodišča kar naprej dobiva ukore. Sledita ji politična in medijska elita. Pri njih zato ne moremo trditi, da so to sploh elite v pravem pomenu te besede. To so kvečjemu kaste, ki druga drugo sovražijo in spodkopavajo.
Elite lahko spodbujamo, vendar niso odločilne izobraževalne biografije, ampak dejstvo, da so pripadniki elite nadarjeni, da imajo talente in da so pripravljeni prevzeti odgovornost in sprejeti vrednote. Vendar je vpliv družbe velik: vzrok je izgon prepričanja o pomenu dosežkov iz sistema. To je bil greh partije, ki se še kar nadaljuje, ki je trdovraten zato, ker ustreza povprečnežem v boju za stolčke. Če bi poudarjali pomen dosežkov v sistemu, bi bila to stimulacija za razne socialne sloje, da bi se bolje umestili. Žal naš izobraževalni sistem tega ne goji. Meritorni sistem je nenehna grožnja povprečnežem. Vendar bi tako dobili res najbolj nadarjene, v selekciji sposobnosti družbe na vseh ravneh. To bi bila odločilna grožnja strankarskemu kadrovskemu pohlepu. Jasno nam je, da tudi druge nacije tako mislijo. Splošno velja prepričanje, da je skandinavski izobraževalni sistem eden najboljših z zelo dolgim skupnim šolanjem, z razmeroma visokim družbenim statusom učiteljev, z družbeno visoko cenjenim izobraževalnim sistemom in razmeroma prepustno tvorbo elite.
Problem je izseljevanje najboljših. V projektih lahko nastavljajo te ljudi, toda praviloma samo za tri leta. Potrebujemo delovna mesta za najbolj nadarjene, ki niso oročena, ki pa jim jih enkrat tudi lahko odpovemo. Potrebujemo fleksibilnost v našem sistemu, tudi na univerzi. Teh stvari ne smemo gledati izolirano, kajti vse je povezano s ciljem izboljšati strukturo družbe in dobiti na vodilna mesta smetano znanja in sposobnosti.

Pexels

Problem elit je ključen za razcvet slovenske družbe

Problem elit posega globoko v družbo, določa njeno kakovost in brezhibno funkcioniranje, primerljivo z najboljšimi državami. Zato je elita tako pomembna, ker posredno oblikuje uspešnost države, njeno inovativnost, samoniklost, neodvisnost in odpornost proti sovražnim posegom. Določa, koliko najboljših podjetij bodo obdržali Slovenci, koliko bank, koliko čvrstega in doslednega pravnega reda in koliko ustavnega ponosa bodo razvili. Najhujše pravne afere in nepojmljive goljufije so dokaz, da elit nimamo. Žal nobena elita ni izvzeta.