Ekonomski nesmisel visokih kazni

Mahatma Gandhi: Sta dve vrsti moči. Prva je pridobljena na podlagi strahu pred kaznijo in druga z dejanji ljubezni. Moč, ki temelji na ljubezni je tisočkrat učinkovitejša in stalnejša od tiste, ki je pridobljena na podlagi strahu pred kaznovanjem.

O grotesknih primerih lahko poslušamo na vsakem koraku.

Gostilničarju z gorenjskega konca je tržni inšpektor zagrozil s kaznijo 3000 evrov, ker si je drznil postaviti letni vrt 1,5 metra zunaj predpisane površine. Ko je inšpektor gostilničarju predstavil to drakonsko kazen, mu je ta prostodušno omenil: »Kar izvolite, morda boste zaslužili tri tisočake. No, jaz bom zaradi tega prisiljen zapreti lokal in me boste imeli na zavodu ter mi kmalu izplačali več kot 3000 evrov v obliki socialne pomoči. Pa še dve natakarice vam bom poslal na zavod. Kar izračunajte, koliko vas bo to stalo.«

In potem vse tiho je bilo.

V kozmetičnem salonu se je nekega dne oglasila neka druga inšpektorica in si skrbno ogledovala prostore. Ker ni našla nobene omembe vredne kršitve, se je zapičila v neki kozmetični preparat, ki ni imel natisnjene ne letnice izdelave ne izvora. Lastnica salona je kmalu po pošti dobila odločbo o prekršku, skladno s katero je morala zaradi tega plačati 1500 evrov kazni. Več, kot je zaslužila v zadnjem mesecu trdega dela. Kmalu potem je odpustila zaposleno delavko, ki je seveda pristala na zavodu. Novi strošek države, ki bo seveda presegel kazen v višini 1500 evrov.

Pa je država spet v minusu.

Zdaj država igra na karto, s katero bodo »zavedni državljani« zbirali račune podjetnikov (beri: jih ovajali) ter jih pošiljali na finančno upravo. Če bodo na teh računih ugotovili (tudi majhne) nepravilnosti, jih bodo kaznovali s povsem neuravnoteženo visokimi kaznimi. Uporabili bodo torej gorjačo zoper muho. Ker jo pač lahko.

Samo ugibamo lahko, koliko obrtnikov in podjetnikov bo moralo zaradi tega odpuščati ali celo zapirati svoja podjetja.

Pa bo država spet v minusu. Morda ne kratkoročno, dolgoročno pa gotovo. Propadli obrtnik/podjetnik namreč državo vedno stane več kot delujoči obrtnik/podjetnik.

Pa razumi, kdor more.

Da sploh ne govorimo o drugih negativnih posledicah, ki izvirajo iz tovrstnega kaznovalnega pristopa. O vse večji (in povsem nepotrebni!) konfrontaciji med podjetniki na eni ter uradniki na drugi strani, denimo. O vse večji brezposelnosti. O zmanjšanju kupne moči podjetnikov in tudi državljanov. O povečevanju nezaupanja med državljani samimi (saj je med njimi čedalje več ovaduhov). O dodatni izgubi spoštovanja do (očitno nepravične) države.

A za vse te anomalije vendarle ne smemo kriviti uradnikov, policistov, redarjev in inšpektorjev. Oni so namreč večinoma le nemi izvrševalci predpisov.

Izvor zla je v kratkovidnosti njihovih šefov, politikov, ki vedno znova dokazujejo, da so škodljivo nerazgledani in da jim je kakršnokoli vizionarsko razmišljanje popolna španska vas. Ob kakršnihkoli proračunskih luknjah namreč vedno pomislijo le na dvoje – ali na novo zadolževanje ali pa na polnjenje proračuna z novimi davki ali visokimi kaznimi.

Podobno kot počnejo živčni starši, ki v pomanjkanju kakršnekoli ideje, kako otroka naučiti, kaj je prav in kaj ne, le-tega fizično kaznujejo. Jasno je, da bodo s tem otroka le še bolj odtujili od sebe.

Če bi znali le malo pogledati iz svojega malega šentflorjanskega fevda, bi kaj hitro ugotovili, da je filozofija zastraševanja (vsaj v naprednih, civilizacijsko superiornih državah) vse manj pomembna. In to tako na področju državne represije kot tudi na področju podjetništva in zaposlovanja. Časi vsemogočnosti politike »korenčka in palice« so v teh državah v nezadržnem padcu, saj so tisti modrejši državniki ugotovili, da je ta ne le moralno sporna, ampak celo – ekonomsko škodljiva! To na znanstveni bazi izvrstno utemeljuje dr. Paul Marciano, ki je avtoriteta številka ena v svetovnem merilu na področju etike zaposlovanja. V svojem odličnem delu »Carrots and Sticks Don't Work: Increase Employee Engagement With The Principles of Respect« (Korenčki in palice ne delujejo: povečajte udeležbo zaposlenih prek načel spoštovanja), v katerem sicer obravnava odnose med delodajalci in delavci (tematiko bi bilo brez težav mogoče uporabiti tudi na področju odnosa med državo in državljani), dr. Marciano povsem konkretno, s podatki in praktičnimi primeri dokazuje, kako velik vpliv na produktivnost podjetja ima le golo dejstvo, da delodajalec delavca ustrezno spoštuje, da mu priznava pomembno vlogo, pomemben prispevek k ustvarjanju zgodbe o uspehu v podjetju.

Popolnoma enako bi moralo biti tudi na področju vsaj enako občutljivih odnosov med državo na eni in državljani oziroma podjetniki na drugi strani. Namesto da država ob reševanju neke družbene problematike (denimo dela na črno, vožnje pod vplivom alkohola) dviga gorjačo in grozi z astronomskimi kaznimi, globami, prepovedmi, zapovedmi, odpovedmi in drugim, naj raje pomisli na pozitivni pristop: naj nagrajuje tiste, ki pomembno pripomorejo k ustvarjanju moderne, zdrave in ekonomsko uspešne družbe. Zakaj ne bi podjetniku, ki v petih letih ni niti enkrat zamudil s plačilom davka, priznala posebno davčno olajšavo zaradi vzornosti izpolnjevanja davčnih obveznosti (podobno prakso ima na primer Švica, po kateri se vedno radi zgledujemo)?

Zakaj ne bi podjetnika, ki že deset let ustvarja dobiček, denarno nagradila (denimo s tisoč evri), saj ta očitno uspešno posluje in prispeva h gospodarski rasti države. Namesto tega z nagradno igro nagrajuje državljane ovaduhe, ki prijavljajo gostince, pri katerih so malo prej hinavsko pili kavo, če so jim ti (morda celo pomotoma) izročili račun, ki morda ni popolnoma skladen s pravili o davčnih blagajnah?

Je to res družba, v kateri si vsi želimo živeti? Iskreno se to vprašajmo. Vključno s politiki in državnimi uradniki, ki so jih polna usta o pomembnosti etike (najnovejše po premieru Cerarju: bolj ali manj pomembne etike).

In ne nazadnje, zakaj ne bi gostinca, ki se je za 1,5 metra odmaknil od predpisane površine, namenjene za letni vrt, le prijazno, brez groženj opozorili, da se mora umakniti na svoj teritorij, saj vendar vemo, da zaposluje tri natakarice, redno plačuje davke in je za to za državo vreden, pomemben? Kot je za državo pomembna tudi kozmetičarka, ki prav tako plačuje davke, zaposluje delavce in skrbi za to, da so ljudje videti lepši, bolj urejeni.

Bi tako ustvarili bolj zdravo, ekonomsko uspešno in pozitivno družbo?

Bi jo, kajne? Razmislite.

Boštjan J. Turk, direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo

Prispevek je osebno mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.