Ego ima previsoko ceno

To je bolj pomenljiva misel, kot se zdi na prvi pogled. V resnici pomeni, da našo usodo kroji ego. Ego tistih, ki ne priznavajo naravne zakonitosti, to je staranja; ego tistih, ki jih je strah oditi. Se upokojiti, še prej pa z mislijo na prihodnost prenašati vse svoje znanje in izkušnje na mlade, ki bi lahko z ustrezno mentorsko podporo predhodnike ne le nadomestili, temveč s povezovanjem izkušenj in svežih idej celo nadgrajevali njihovo preteklo delo. Za rast in razvoj. Za napredek. Za narodov blagor.

Za vse je koristno, če učenec prehiti učitelja.

In pozor – to ne velja le v zdravstvu, o katerem se zaradi bojkotiranja gospodarstvenikov zoper predlagane zdravstvene reforme razpisuje Katja Svenšek, temveč na vseh področjih delovanja. V javnem in zasebnem sektorju. Nobeno področje ni imuno proti neprepustni membrani starejše populacije, ki zaradi občutka ogroženosti za zaustavljanje mlajših uporablja zelo neprijetna sredstva in metode. To vem, saj je veliko mladih izobraženih ljudi obupalo in so se polni travm odločili za iskanje priložnosti drugje. Daleč stran. Najpogosteje v tujini, tam, kjer so družbe dovolj zrele, da vedo, da je za vse bolj koristno, da ves trud usmerijo v to, da »učenec prehiti učitelja«.

Navsezadnje je le tak učitelj dober učitelj, dober mentor, pravi menedžer! A ta si mora, če resnično želi, da njegovo podjetje (njegov otrok) preživi, postaviti vprašanje: »Ali si res želim, da podjetje vodi nova generacija, ji zaupam?« Le iskren odgovor na to vprašanje je dobra odskočna deska k uspešnemu medgeneracijskemu prehodu, na katerega se mora vodstvo podjetja pripravljati vsaj pet let pred svojim odhodom. Seveda če ne želi, da bo njegovo ljubo podjetje le še zgodovina. Mimogrede: propade kar 30 odstotkov družinskih podjetij. Zaradi neuspešnega prenosa znanja in predaje odgovornosti. Oziroma zaradi prevelike ljubezni. Ki pa lahko na koncu zelo boli. Vse.