Drugi steber ali demografski rezervni sklad?

To, da je v pokojninski blagajni primanjkljaj, se že dolgo ve. Demografski rezervni sklad naj bi zagotovil, da bodo tudi prihodnje generacije lahko uživale (kolikor toliko) dostojne pokojnine. A iz razprav je slutiti, da tudi goreči zagovorniki tovrstnega sklada ne vedo prav dobro, kaj ta je in čemu naj bi bil namenjen. Pa tudi tega ne, da takšen sklad glede na trenutne razmere morda ni najboljša možna rešitev.

Najprej na kratko o pokojninskih sistemih. Verjetno je večina bralcev že kdaj slišala za tako imenovane stebre pokojninskega sistema. Razlika med posameznimi stebri je v tem, iz česa se financirajo pokojnine. Prvi steber je to, kar je danes za veliko večino upokojencev edini vir pokojnin. V tujini je ta sistem znan pod imenom »pay-as-you-go« oziroma sistem sprotnega vplačevanja. Za drugi in tretji steber so vir financiranja kapitalske naložbe, nastale v času vplačevanja. Drugi steber običajno organizira država oziroma javni sektor, medtem ko tretjega predstavljajo zasebna pokojninska zavarovanja.

Igor Zaplatil

Pri tem sistemu se pokojnine financirajo iz prispevkov zaposlenih (in drugih zavezancev). Ne prinaša nikakršnih prihrankov, razdeli se tisto, kar se vplača. Višina pokojnine, do katere je posameznik upravičen, je odvisna od tega, koliko je med svojo delovno dobo vplačeval. Seveda so se njegova vplačila porabila za pokojnine generacije njegovih staršev in starih staršev, zanj pa vplačuje generacija otrok in vnukov. Za sedanjo generacijo upokojencev je generacija otrok in vnukov premajhna – zgodile so se namreč demografske spremembe, konkretno, staranje prebivalstva. Zaradi njih je postala generacija upokojencev razmeroma velika oziroma generacija vplačevalcev razmeroma majhna. Pričakovati je, da se bo sčasoma – sicer šele čez več desetletij – položaj normaliziral. A do takrat bo nastajal primanjkljaj, ki se bo, vsaj pričakovati je tako, najprej povečal, preden se bo začel manjšati.

Demografski rezervni sklad je mehanizem, ki naj bi pomagal prebroditi ta primanjkljaj. Gre za sklad kapitalskih naložb, v katerega vplačuje generacija bodočih upokojencev, v pričakovanju premajhne generacije aktivnih v času, ko se bodo sami upokojili. Seveda je smiselno o takšnem skladu razmišljati takrat, ko ima pokojninski sistem presežek – torej še preden nastane primanjkljaj. To na primer počne Irska. Ali pa oblikuješ tak sklad iz kratkoročnih prihodkov – tak je na primer norveški naftni sklad. Pravi čas za razmišljanje o takem skladu v Sloveniji bi bil, z demografskega stališča, v 70. ali najkasneje v 80. letih prejšnjega stoletja. A takrat so bili drugačni časi.

Slovenski pokojninski sistem demografski rezervni sklad pravzaprav že ima. Kapitalska družba pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Kad) je po svoji funkciji in mandatu natanko to. Edina stvar, ki Kad loči od »tipičnega« rezervnega sklada, je, da se je napolnil le enkrat, v času lastninskega prestrukturiranja podjetij v družbeni lasti, ko se je vanj steklo deset odstotkov vsakega podjetja, ki je šlo skozi ta proces. Če bi želeli, da bi Kad tudi dolgoročno opravljal svoje poslanstvo, bi mu morali zagotoviti neki vir financiranja. Druga lastnost, ki loči Kad od podobnih skladov, kot jih poznajo nekatere druge države v tujini, pa je njegova velikost. Oziroma, bolje rečeno, majhnost. Rezervni skladi nikjer niso namenjeni financiranju večjega deleža potreb prvega stebra. Iz njih se financira do deset odstotkov potreb prvega stebra. Za tako nalogo je potrebna velikost sklada približno dvakratnik letnih potreb prvega stebra. Za občutek, v Sloveniji zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izplača približno 4,5 milijarde pokojnin. Če upoštevamo priporočila za tovrstne sklade, bi morali sklad polniti, preden bi ga začeli uporabljati, tja do višine devetih milijard. Kad je desetkrat manjši od tega. Če bi zraven prišteli še vse premoženje, ki ga upravlja Slovenski državni holding, pa dobimo približno to številko. Je pa težko verjeti, da bi zbrali dovolj politične volje za tako odločitev.

Če razmišljamo o prihodnosti pokojnin, je ta v obliki drugega stebra svetlejša kot v obliki rezervnega sklada.

Pred več kot desetletjem je bilo v Sloveniji tudi precej besed o (obveznem) drugem stebru, ki pa se nikoli niso uresničile. Podobne sklade jim je uspelo ustanoviti na primer na Poljskem in Hrvaškem. Ti zagotavljajo boljši temelj za prihodnost, saj njihove obveznosti niso fiksne, ampak so odvisne od vrednosti kapitala, ki ga naberejo. Dobra lastnost teh skladov je še ta, da se v njih zbrani kapital uporablja za naložbe v domača podjetja – bodisi podjetja »blue chip« ali pa kot semenski kapital za hitro rastoča podjetja. Poljski in hrvaški skladi drugega stebra to uspešno počnejo. Tudi zaradi teh skladov, ki zagotavljajo lastniški kapital, smo lahko videli kar nekaj uspešnih hrvaških prevzemov slovenskih podjetij, od Droge Kolinske naprej. Če že razmišljamo o prihodnosti pokojnin, je ta po mojem mnenju v obliki drugega stebra svetlejša kot v obliki rezervnega sklada.

Če povzamem, demografski rezervni sklad, o katerem je toliko govora, ni nič novega in Slovenija ga, četudi premajhnega in šepavega, že ima. Namesto populističnega pogovarjanja o tem skladu bi bilo bolje za vse, če bi se odločevalci ozrli malce naokrog po dobrih praksah in končno že vpeljali drugi steber. Kajti za mojo generacijo bo tak sklad in pokojnine iz njega čez 20 ali 30 let zanesljivejši vir kot nekakšen na silo in veliko prepozno skrpan rezervni sklad.    

Dr. Marko Pahor, redni profesor in raziskovalec na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani