Dremež na vlakih

Vlaki so različni, in če zamudiš enega, drugi pride čez nekaj minut. Na vlaku je zapovedana stroga tišina. Zvok prenosnega telefona je ugasnjen; potniki telefon uporabljajo za pregledovanje elektronske pošte, otroci za igrice. Če se na vlaku srečajo znanci, je klepet o vsakdanjih rečeh pritajen, skoraj uspavalno šepetajoč. Številni potniki na vlakih spijo, saj so sedeži udobni kot domača zofa. Pri tem ne pomislijo na zmikavte, saj so na vlakih kraje prava redkost. Vsak premik je zabeležen z videonadzorom.

Na končni postaji potnika na poti domov ali zjutraj v službo pospremi nežna glasba, posneti zvoki iz narave ob spremljavi klavirja. Res je, da vseh železniških podjetij ne upravlja in si ne lasti država; veliko je zasebnih multinacionalk, ki poskušajo pritegniti čim več potnikov z vsak dan pestrejšo ponudbo in vožnjo po vseh diagonalah države, kar jih je mogoče najti.

V času planiške evforije z vlakom ne moremo zapeljati do Rateč.

Vožnja z vlakom je postala avantura, priložnost za odmik od prehitrega sveta, turistična zanimivost. Se zdi znano? Ne? Imate prav, z Japonsko ima Slovenija le eno stično točko, to je »nečloveško fasciniranje«. Pri nas, čeprav se človek vsega hudega navadi, še vedno fascinira dejstvo, da se, kot zapiše kolega Jan Bratanič, v času planiške evforije z vlakom ne moremo zapeljati do Rateč, da ne omenim, da nas še vedno fascinira, da se znanka, ki nima avtomobila, zato da obdrži službo vsak dan z vlakom iz Maribora do Ljubljane vozi skoraj tri ure. V eno smer. Sama tega ne objokuje, raje danost vrže čez ramo, rekoč, da v tem času veliko prebere in se do doma umiri.

Sama bi razmišljala enako, a na tem mestu kljub temu državo pozivam, naj vendarle nekaj naredi za to, da bomo namesto v avtomobile raje skočili na vlak in se udobno, brez naglice pripeljali na cilj. Čeprav se ne moremo primerjati z velikimi, je koristno omeniti, da bodo države po svetu v prihodnjem desetletju v železnice vložile dvakrat več kot v razvoj cest, letališč in pristanišč. Ker vedo, da jih pri vlaganju v ekopromet ne sme motivirati dobičkonosnost, ampak popolnoma drugi, v prihodnost zazrti motivi. Kateri že? 

Petra Kovič, urednica poslovnega časnika Svet kapitala