Dr. Rasto Ovin: O učenju

Ne gredo mi iz glave besede gospe iz Jarenine izpred mnogih let: »Vete, človek se vse življenje uči, nah pa še butl vmrje.« Vsaj od takrat naprej menim, da se, dokler ni škodljivo, neznanja ni treba sramovati, seveda pa moramo poskrbeti, da svoje sive lise čim prej in čim bolje pokrijemo. Najprej ekonomisti pometimo pred svojim pragom.
Fotografija: Shutterstock
Odpri galerijo
Shutterstock

Začnimo s tem, da smo spregledali, da so čedalje slabši proračuni gospodinjstev v ZDA na začetku stoletja nakazovali nepremičninsko krizo, ki je izbruhnila le nekaj let za tem. Šele leta 2008 smo večinoma postajali pametni in imeli vrsto razlag o vzrokih zanjo. To se sklada z izjavo nobelovca L. R. Kleina, češ da imamo ekonomisti »modele, ki odlično delujejo za nazaj«. Nekateri naši kolegi iz ZDA in tudi marsikateri ekonomist z naše celine so hoteli očitno nekako izboljšati ugled stroke ter so izbrali na videz lahko nalogo. Izbrali so leto 2012 in območje z evrom ter mu napovedali sesutje še v istem letu. Kljub številnim težavam, ki smo jim priča v zvezi z našo valuto, se tudi to doslej ni zgodilo.

Gospodarstvo se ne more odločati kot ljudje, ki ob informacijah o podražitvah en nakupovalni center zlahka zamenjamo z drugim – pač na križišču drugače obrnemo volan in to je ves naš strošek.

Ob nastopu nove vlade je tukaj vseeno dolžnost ekonomistov, ki se ukvarjamo z ekonomsko politiko, da na nekatera področja iz ekonomske politike, pri katerih je zdrsnilo dosedanjim vladam ali pa celo že njim samim, spomnimo tudi predsednika in člane nove vlade. V resnici gredo te besede njihovim svetovalcem, če jih (upam) imajo. Gre za majhen izsek iz dodiplomske tvarine, ki so jo poslušali študentje pri predmetih v zvezi z ekonomsko politiko. Opozarjam, da so stvari bolj ali manj iz sredine prejšnjega stoletja, ko se je po vojni ekonomska politika postavljala na noge v mirovnem gospodarstvu. A avtorji, kot sta J. Tinbergen in W. Eucken, bi tudi danes znali napeti marsikatero politikom, ki na novo odkrivajo toplo vodo, ko gre za to politično ukrepanje na ekonomskem področju.
Začnimo pri institucionalnem okviru oziroma ureditvi, ki šele omogoča, da ekonomska politika sploh ukrepa. Najprej gre za ustavno zaščito zasebne lastnine. Ko bo ta vzpostavljena in sankcionirana, bo tveganje za ohranitev (ekonomskega pomena) lastnine le na strani njenih naslovnikov – morali se bodo obnašati odgovorno, saj bi drugače tvegali, da jo izgubijo. V nasprotju z zasebnim sektorjem je na strani države oziroma njene lastnine komaj kaj tega tveganja, saj v resnici ni materialno neposredno odgovornih za njeno očuvanje.

Shutterstock
Shutterstock

 

Pri dovolj razumljivi in konsistentni ekonomski politiki se pričakuje, da bodo zasebni lastniki morali spoštovati njene ukrepe, s čimer bodo seveda podpirali tudi glavne ekonomske cilje. Tam, kjer bo lastnica država, torej politika, pa bo mrgolelo odpustkov, mižanj na eno oko ter vse do uporabe denarja davkoplačevalcev, da bi kolikor toliko ohranjali vrednost državne lastnine. Zato je za učinkovito ekonomsko politiko nujno, da ja delež državne lastnine, kljub njenemu pomenu (pri zagotavljanju predvsem javnih dobrin), v gospodarstvu omejen. Idealnega deleža javne lastnine v gospodarstvu ne poznamo. Je pa zaradi omenjenih dejstev z deležem, kjer Slovenija presega primerljive evropske države za okoli tretjino, položaj in sposobnost ukrepanja naše ekonomske politike slabša, kot je v članicah EU. Ne pozabimo, da to, kar podjetja proizvajajo danes, in ljudje, ki jih zaposlujejo zdaj, so predmet (umnih) odločitev in velikih tveganj ne le mesece, temveč leta nazaj. Da bi prišli do tod, kjer so, so morali ne le žrtvovati leta prostega časa, temveč tvegati ekonomsko prihodnost sebe in svojih družin. Zato vlada, ki to ve, ne bo tolerirala šal na temo, kaj vse lahko stori oblast z zasebno lastnino, če se ji zahoče.

Iti v pogajanja pomeni upoštevati partnerja na nasprotni strani. Drugače poraženci pogajanja isti problem hitro radikalizirajo in s tem ekonomski politiki povzročijo bistveno večje stroške.

Naslednja je konstantnost ekonomske politike. Gospodarstvo se ne more odločati kot ljudje, ki ob informacijah o podražitvah en nakupovalni center zlahka zamenjamo z drugim – pač na križišču drugače obrnemo volan in to je ves naš strošek. Povsem drugače pa deluje zapisana (!) informacija o spremembi smeri npr. pri davčni politiki. S stališča gospodarstva to lahko pomeni velik preobrat, in ne nepomemben popravek smeri. Inovativne davčne bližnjice, s katerimi naj bi koalicija prišla do denarja od zasebnih podjetij, so povsem razumljivo naletele na odpor. Govorjenje vlade, da saj se o tem še niso odločili, seveda ne more vzpostaviti zaupanja, saj je bilo problematično mnenje zapisano. Ker bodo lastniki poskušali čim bolj in najprej zaščititi svojo lastnino, ni težko ugotoviti, da bodo posledice spreminjajoče se ekonomske politike čutili predvsem zaposleni – torej tisti, za katere naj bi skrbelo tiste, ki zibljejo čoln brez skrbi, da bi skrbnik motorja pri tem padel v vodo ali pa kar sam odplaval drugam.
Pomembni za konsistentno ekonomsko politiko so seveda tudi gospodarski računi, njihovo poznavanje in seveda upoštevanje. Tudi tukaj je nova vlada že postregla s primerom. Še preden so prav začeli delo, so prejele koalicijske in podporna stranka opozorilo Fiskalnega sveta RS, da se njihovi računi, kaj in komu vse bodo delili, ne izidejo. Vsaj ne brez negativnih posledic za javne finance.
Pa tudi ko ima vlada izračune, kaj bo prinesel načrtovani ukrep, to še ne pomeni, da lahko že ukrepa. Temeljiti le na količinskih dejstvih je bila tipična pomanjkljivost vladanja v Sloveniji doslej. Verodostojni izračuni pomenijo šele začetek. Od tu je prvi korak spoznati in poskusiti kompenzirati vsaj del stroškov skupini prebivalstva ali ekonomskih subjektov, ki jih bo neki ukrep prizadel. To ne bo izključilo tudi koordinacije s socialnimi partnerji. Iti v pogajanja pa pomeni upoštevati partnerja na nasprotni strani kot enakopravnega. Ne pozabimo, da imata ena in druga stran, denimo, pri pogajanjih o plačah v javnem sektorju dovolj načinov, da pošteno zagrenita nasprotni strani. Mogoče je prav tukaj demokratični primanjkljaj v Sloveniji največji: ena in druga stran očitno verjameta, da bodo dosegli uspeh, ko bodo nasprotnika dobesedno onemogočili.

Šele leta 2008 smo večinoma postajali pametni in imeli vrsto razlag o vzrokih za krizo. To se sklada z izjavo nobelovca L. R. Kleina, češ da imamo ekonomisti »modele, ki odlično delujejo za nazaj«.

Seveda pri tem pozabijo, da bodo poraženci isti problem v naslednji fazi radikalizirali in s tem ekonomski politiki povzročili bistveno večje stroške. Kar spremljajmo nadaljevanje pogajanj o plačah v javnem sektorju, ki jih je nova vlada po noči slavja dobila za zajtrk. Da bi zmanjšali demokratični primanjkljaj, bo potrebnega več spoštovanja do druge strani in poslušanja argumentov, ki vsi z nobene strani gotovo niso za lase privlečeni. Le tako se lahko vzpostavi proces učenja in se pojavi priložnost, da udeleženci v konfliktu najdejo za vse sprejemljivo rešitev, ki bo tudi živela nekaj časa. Torej učenje, s katerim nas lahko čim več pride do modrosti. Najboljše merilo, komu največ manjka, je pomanjkanje skromnosti in nastopanje s položaja vsevedneža.

 

 

Dr. Rasto Ovin, DOBA Fakulteta

Več iz rubrike

mnenja

Obleka naredi človeka … ne. Ustvari pa izjemno močan vtis

Zakaj pospravimo stanovanje, ki ga želimo prodati, preden objavimo fotografije na spletu?

mnenja

Kdo je kriv za slab odnos do strank

Kot stranke smo že vsi kdaj naleteli na slab ali celo nemogoč odnos zaposlenih v nekem podjetju ali ustanovi, bili slabe volje in se zaobljubili, da se ne vrnemo nikoli več.

mnenja

Brisanje razlik med generacijami

Mlajši zaposleni bi se morali znati učiti iz izkušenj in modrosti starejših sodelavcev, ti pa se morajo naučiti biti odprti za sveže ideje mlajših kolegov.

mnenja

Petra Kovič: Dno potrebujemo. Če ni dna, ni odriva

Oprostite. Res mi je žal. Obžalujem. A bilo bi izumetničeno, fejk, zaslepljeno, nerealno, nespametno in celo neumno, če bi povsem zamolčali tisto, kar je povsod okoli nas. In v nas. Strah.

Komentarji: