Dr. Rasto Ovin: Država vam ne dolguje službe

To seveda ni mrtva zahteva iz učbenikov o teoriji ekonomske politike, temveč si bo umna vlada s takšnim pristopom lahko zmanjšala stroške svojega ukrepanja: ker bodo deležniki dobro informirani o namerah vlade, podprtih z argumenti, bo manj odpora ukrepom, mnogi pa bodo svoje obnašanje prilagodili ciljem vlade še pred sprejetjem ukrepov. Glede na to, s kakšnimi presenečenji se od časa do časa srečujejo gospodarstvo, sindikati ali iskalci zaposlitev v Sloveniji, ne moremo reči, da je katera od dosedanjih slovenskih vlad pokazala, da so ji poznane koristi informacijske funkcije vlade. Primeri iz vsakdana kažejo, da se ni mnogo spremenilo od za temo našega članka znamenitega nastopa takratnega gospodarskega ministra na nacionalni televiziji leta 1992. Predstavnika sindikatov, ki je v oddaji izbruhnil glede predvidene stabilizacijske politike vlade, je »pomiril« s povabilom, naj ga v teh dneh kontaktira in mu bo razložil namen vlade.

Trenutno so gospodarske razmere takšne, da se večini delojemalcev ni treba bati za delo, seveda pa lahko po soncu kaj kmalu pride dež. Zato gotovo ni dobro, da iz ravnanja deležnikov izhaja, da so po toliko letih še zmeraj brez orientacije o tem, kaj pomenijo izobraževanje, iskanje dela in vloga države – ekonomske politike v tržnem gospodarstvu. Leto ali dve je, odkar je bila slovenska javnost na javnem mestu opozarjana, da oseba z doktoratom ne more najti zaposlitve. Ob nastajanju prejšnje vlade je predstavnik ene od koalicijskih strank olajšano zavzdihnil, češ da bodo zdaj lahko študenti dobili delo tudi na področju, ki so ga študirali. Najbolj svež primer najdemo v vesti v enem od slovenskih medijev. Študent, ki sicer obljublja, da se bo udeležil prihodnjih županskih volitev, se pritožuje, da v njegovem mestu delovna mesta sicer so, a ne takšna, ki bi ustrezala temu, kar študentje študirajo, zaradi česar bi morala na tem področju občina narediti več in mladim bolj stopiti naproti. Očitno ne sistemu ne ekonomski politiki doslej mlademu možu ni uspelo sporočiti, da ga bo s takšno ali podobno obljubo lahko kvečjemu kdo prelisičil na volitvah, zase pa bo moral na osnovi kakršne koli izobrazbe, ki jo bo imel, vseeno poskrbeti sam. Študij in izobrazba sploh pomenita priložnosti, da se mladi ljudje opremijo z znanjem, ki jim bo kasneje pomagalo pri urejanju njihove ekonomske neodvisnosti.

Še tako dobro spričevalo pa ne more biti voucher za pravico do izbire poklica na trgu dela!

Še tako dobro spričevalo pa ne more biti voucher za pravico do izbire poklica na trgu dela! Visoko šolstvo in sploh univerza nista mesto, kjer se bomo le usposobili za določen poklic, temveč bomo pridobili tudi druge kompetence, ki nam bodo pomagale dosegati naše ekonomske cilje. V tem pogledu pogosta odsotnost tako imenovanih mehkih znanj in kompetenc v študijskih programih v slovenskem visokem šolstvu ni v pomoč željam ekonomske politike po čim bolj gibljivih delojemalcih. Pred leti sem bil v slovenskem obmorskem turističnem mestu (torej mestu z veliko priložnostmi) navzoč pri pogovoru med mladim Američanom in njegovim slovenskim vrstnikom. Oba imata univerzitetno izobrazbo. Slovenec je nekaj dni prej prejel odločbo o odpovedi njegove zaposlitve v podjetju. Seveda je bil zaskrbljen za svojo prihodnost ter je iskal nasvet Američana. Ta mu je svetoval, naj se ozre okoli po tem, kaj družba in okolje najbolj potrebujeta, in v tem najde svoj izziv. Govoril je iz svoje izkušnje: čeprav je diplomirani inženir elektronike, je svoj izziv doma iskal najprej v oskrbi za ostarele. Zatem ga je premamila modna panoga in je prevzel vodenje modnih trgovin. Ko se je družina zaradi šolanja otrok preselila v novo rastoče območje, kjer se veliko gradi in se doseljuje, je videl svojo priložnost v posredovanju nepremičnin in je zdaj uspešen v tem. Torej ni govoril iz prijaznosti in na pamet.

Poslanstvo, da iščemo potrebe družbe in svojega okolja, se mi zdi tako dobro, da sem izbral ta primer, ne pa kar nekaj podobnih, ki jih najdemo tudi v Sloveniji. Tukaj zato vidim prostor za informacijsko funkcijo ekonomske politike. Vlada mora kar naprej ponavljati in vztrajati pri tem, da sta izobrazba in študij priložnost za mlade ljudi, ne pa jamstvo, da bo kdo po njihovem izboru študija zato moral oblikovati zaposlitve. Te bodo oblikovali podjetniki glede na priložnosti za naložbe in ponudbo, ki jih bodo videli na trgu. Seveda pa je tukaj kar nekaj primerov, ko si mladi ustvarijo delovno mesto kar sami. Zato naj mladi pri izboru študija še naprej sledijo svojim zanimanjem in poslanstvu, ki mu želijo slediti, saj bodo, če ne drugega, s tem bolj motivirani za študij in uspešnejši. Na trgu dela pa bo odločilno tudi to, koliko bodo znali oceniti potrebe družbe in svojega okolja ter bodo svoja znanja prilagodili tem potrebam. Pri tem je država lahko le posredni in bolj ali manj imaginarni partner. Ekonomska politika mora ta dejstva v tržnem gospodarstvu poznati in deležnike o tem nenehno informirati. Kot ponazarjajo gornji primeri, jih bo drugače pustila tavati v zmedi, ki so jo v nas pustile razmere izpred dveh desetletij in več. Mogoče so te odgovorne tudi za prislovično bežanje v zaposlitev v javnem sektorju. Vendar o tem kdaj drugič.

***

Dr. Rasto Ovin, dekan DOBA Fakulteta