Dr. Rašković: Zavese

Ponos marsikatere prave slovenske gospodinje so njene zavese. Saj veste, tiste z ročno kvačkanimi obrobami z zapletenimi vzorci nageljnov. Te lepo dopolnjujejo bujne pelargonije na zunanjih policah oken, s katerimi pogosto podzavestno tekmujemo v svoji nacionalni zavednosti in izkazujemo našo »pridnost«.
Fotografija: Unsplash
Odpri galerijo
Unsplash

Imeti lepe zavese in bujne pelargonije ni enostavno, še posebej, če je treba vsako sončno soboto tudi temeljito posesati in zloščiti avtomobil pred hišo. Tako kot Avstrijci, smo Slovenci narod zaves. In če je za marsikaterega bogokletno razmišljati o kosilu, ki bi stalo več kot 15 Evrov, nas večina nima težav porabiti več 100 Evrov za zavese.

Skandinavci, Novo Zelandci in nekateri drugi severnjaki praktično ne poznajo zaves. To se mi je, kot Slovencu, vedno zdelo sila zanimivo. Desetletje nazaj me je stanovski kolega profesor na partnerski šolo v Estoniji povabil k sebi domov. Žena je pripravila »zanimivo« večerjo različnih vrst prekajenih in fermentiranih rib, a pred tem je bilo obvezno savnanje. V tistem delu sveta, je pač normalno, da ima vsak doma svojo savno. To je enostavno sestavni del nacionalne identitete.

Obvezni del savnanja je tudi ohlajanje. In ker gostitelj na žalost ni imel luksuza živeti ob kakšnem idiličnem jezeru, v katerega bi se direktno pognali iz savne, kot avanturistični Finci, sva se pač morala ohlajati stoje na vrtu. Stanoval je v vrstni hiši, zato je bil vrt relativno majhen. Sosednja vrsta hiš, pa je bila oddaljena le nekaj metrov. In ko sva takole stala na vrtu, gola z le majhnimi krpicami, ki so zakrivale najine intimne dele, sem preko brezhibno pokošene zelenice brez ograje opazil družino s tremi majhnimi otroci, ki je ravno sedla k večerji. Nihče od njih nas ni niti opazil. Niso imeli zaves. Počutil sem se nelagodno in o tem povprašal svojega sotrpina. »Mar ni čudno, da dva gola moška stojita na vrtu v času večerje?« je bilo moje vprašanje. Pri tem sem pomislil, da bi najbrž v podobni situaciji v Sloveniji sosedi že zdavnaj poklicali policijo, ali pa celo župnika. »Zakaj?« je odgovoril moj sotrpin. Več kot očitno ni razumel mojega vprašanja.

Ko poslujete v tujini in imate opraviti z ljudmi iz drugih okolij, bodite pozorni tudi na njihove zavese.

Naslednji dan sem po službenih obveznosti vzel trajekt in na hitro skočil v sosednji Helsinki. Ko sem se sprehajal po ulicah mesta mi je pogled nehote uhajal skozi okna mestnih hiš v stanovanja tamkajšnjih ljudi. Nihče ni imel namreč zaves. Zanimalo me je, kako velike televizije imajo, ali pa kakšne imajo kavče. Kakšne slike so jim visele na stenah ter če so imeli vsaj kakšno lončnico na notranjih straneh polic, saj so bile zunanje okenske police čisto prazne. Nikjer nobenih pelargonij, ali pa kakšnih drugih vrst rož. Niti ni šlo toliko za neko zavedno radovednost, ampak bolj za nekakšen podzavestni instinkt. Pogled mi je enostavno uhajal v njihova stanovanja.

Tisti večer sem svojega stanovskega kolega nazaj v Talinu povprašal, zakaj ljudje na tem koncu sveta nimajo zaves. Vprašanje ga je sila zabavalo, a njegov odgovor mi daje še danes velikokrat misliti. »Na severu imamo precej manj svetlobe, zato jo moramo dobro izkoristiti. Zavese so v tem oziru samo ovira« je bil njegov logični odgovor. »Kaj pa zasebnost?« je sledilo moje vprašanje.

Unsplash
Unsplash

Pri tem sem se spomnil na svojo staro mamo, ki je ob prvih znakih sončnega zahoda v osmem nadstropju bloka vedno hitela spuščati žaluzije v našem stanovanju, pa čeprav smo imeli za marsikoga »paradne zavese« v bloku. Začudeno me je pogledal. Spet ni razumel vprašanja, zato sem zastavil pojasnjevalno vprašanje. »Ali vas ne moti, da drugi gledajo v vaša stanovanja. Kaj pa zasebnost?« Njegov otroško naiven odgovor me je čisto razorožil. Kar naenkrat sem se počutil izredno trapasto. »Zakaj pa bi nekdo sploh želel gledati v tuja stanovanja?«. Zakaj pa? Spet logično.

Najbrž ni naključje, da je zaznana stopnja korupcije v Skandinaviji, na Novi Zelandiji in nekaterih drugih »severnjaških« državah neprimerno nižja, kot pa drugod po svetu. To so narodi, ki ne poznajo zavest in ne razumejo, zakaj bi nekdo želel gledati v tuja stanovanja. Te države imajo pogosto zelo enostavne in kratko spisane zakone. Njihovi zakoni so lažje berljivi in veliko krajši. Imajo veliko manj členov, podredij, ne poznajo dvojih nikalnic, nimajo pogojnih stavkov. Glavno je, da bralec razume duh zakona. Pa pri nas? Zakaj so naši zakoni tako dolgi, kompleksni, težko razumljivi? Zakaj imajo toliko podredij, pogojnikov in dvojnih nikalnic? Mogoče zato, ker imamo fetiš na bujne zavese in nam pogledi nehote radi uhajajo v tuja stanovanja?

Živeti v državi, ki ima najnižjo izmerjeno stopnjo zaznane korupcije na svetu (merjeno v raziskavi Transparency International 2018), je za nekoga, ki prihaja iz države bujnih zaves sila zanimivo. Še bolj pa na lastni koži izkusiti, kot stranka sodelovanje v različnih državnih administrativnih postopkih ter pri tem, ko se sprejemajo pomembne organizacijske odločitve. Pri nas potrebuješ elektronsko overjen podpis ali pa vsaj dva žiga državnih organov, tukaj pa je dovolj elektronska pošta ali lastnoročni podpis. Na eni strani prevladujeta zdrava pamet in enostavni, uporabniku prijazni administrativni postopki. Na drugi strani, pa velja neizmerna kultura transparentnosti ter osebne odgovornosti. Ta najverjetneje izhaja iz nekakšne mešanice britanske protestantske verske tradicije ter poudarjanja dobrobiti skupnosti med lokalnim prebivalstvom (Maori), deloma pa tudi iz zdrave »kmečke« pameti tamkajšnjega prebivalstva in življenja na otoku, ki omejuje in kjer je življenje pogosto prepuščeno nemilosti narave.

Zavese so sila čudna zadeva in še zdaleč ne samo del neke bivanjske kulture. Veliko nam lahko povedo o mentaliteti in značilnostih nekega naroda, pa tudi njegovi institucionalni kulturi in pravni ureditvi. To zna priti sila prav med drugim tudi v poslu. Zato, ko poslujete v tujini in imate opravka z ljudmi iz drugih okolij, bodite pozorni tudi na njihove zavese. Tudi to je lahko prednost dobrega mednarodnega poslovneža – občutljivost za in razumevanje raznolikosti kontekstov. Pri tem pa vseeno ne smemo biti na koncu preveč kritični sami do sebe. Navsezadnje, Slovenci imamo v svojih kleteh vino in krompir, na drugi strani Alp, pa se včasih v njihovih kleteh najde tudi kaj veliko manj človeškega.

 

 

Dr. Matevž Rašković, Univerza Victoria v Wellingtonu, Šola za trženje in mednarodno poslovanje, Nova Zelandija

Več iz rubrike