Dr. Rašković: »Vražje babnice«

Nedavni cunami spolnih škandalov v ZDA in Veliki Britaniji je naši družbi nastavil več kot samo ogledalo. Pokazal je dvoličnost in hipokrizijo naša družbe, v kateri pretirana »politična korektnost«, nenehno sklicevanje na etiko in moralo ali družbeno odgovornost, čezmerna »zbirokratiziranost« (pogosto samo izmikanje odgovornosti) ter nenehno poudarjanje pomembnosti raznolikosti, kažejo na to, da je bolje soditi po dejanjih kot po besedah. Ljudje rečejo marsikaj, predvsem tisti, ki hrepenijo po položajih moči, ali se jih krčevito oklepajo. Pogosto so to tako imenovani »old boysi« oziroma sive eminence naše družbe še iz nekih drugih »kumrovških časov«. A tudi vaš čas bo v Sloveniji kmalu potekel!

In prav pod plazom javnih lustracij je do potankosti izpiljeni govor kraljice pogovornih oddaj, Oprah Winfrey, na letošnjih Zlatih globusih omejil gibanje »Tudi jaz« (ang. Me too) ter ga uperil proti vse bolj nenadzorovanemu političnemu tornadu po lanskih predsedniških volitvah v ZDA. Republikancem je za trenutek zastal dih, da bi »črni« ženski z delavskim ozadjem lahko uspelo tam, kjer je beli elitistki spodletelo. Demokrati pa so se zdramili iz samopomilovanja. In če prva lastovka po navadi še ne prinese pomladi, se vseeno postavlja vprašanje, ali je končno prišel čas, da se razbije še zadnji »stekleni strop«?

Tudi v Sloveniji imamo nekaj »vražjih babnic«. Za trenutek se ustavite in pomislite: kdo so vaše »vražje babnice«? Kaj je tisto, kar jih dela carice, in kaj se lahko naučimo od njih ter prenesemo v posel ali vsakdanje življenje? V nadaljevanju vam predstavljam svoje.

Mama Tanja: draga mama, med vsemi mojimi »vražjimi babnicami« si vsekakor prva. Kot mlada mama samohranilka si v svojem življenju veliko žrtvovala zame. Vcepila si mi vrednote, ki me še danes vodijo. Privzgojila si mi občutek pravičnosti in empatije ter mi dala zaupanje v vero, da je s trdim delom mogoče doseči vse. Dala si mi delavne navade ter me naučila, da v življenju največ dobiš z dajanjem in pomočjo drugim. Pokazala si mi plemenitost pedagoškega poklica ter mi v zibelko položila potovalno žilico. Vlagala si v moje znanje tujih jezikov. In tudi danes, ko sem se preselil na drugi konec sveta, mi niti za trenutek nisi dala občutka, da sem slab sin.

Za trenutek se ustavite in pomislite: kdo so vaše »vražje babnice«? Kaj je tisto, kar jih dela carice, in kaj se od njih lahko naučimo ter prenesemo v posel ali vsakdanje življenje?

Moja »mam'ca« Tina: v vlogi tašče si me sprejela kot nekonvencionalnega zeta. In ko nisem bil več to, sem preprosto postal tvoj »tretji sin«. Od tebe sem se naučil, da kri ni vedno gostejša od vode ter da je družina krog ljudi, ki jih nosiš v srcu. Zame boš vedno moja družina. Vedno si me spravila v dobro voljo in me znala od vseh najbolj iskreno poslušati. Občudujem tvoj posluh za ljudi.

Moja »druga mama« Danijela Voljč: začela sva kot sodelavca na ekonomski fakulteti. Bila si mi edina prava mentorica v mojem delovnem okolju. Od tebe sem se naučil radovednosti in odprtosti – do ljudi in v lastni glavi. Naučila si me, da moram biti iskren in zvest predvsem samemu sebi ter da je bolje prepotovati 10.000 milj kot prebrati 10.000 knjig. Odprla si mi svet, mi pokazala bogatost Kitajske kulture ter mi dala krila, da sem znal poleteti daleč stran. Od tebe sem se naučil, kako mrežiti in kako v vsakem okolju prepoznati priložnosti za učenje in zadovoljstvo. Kot neusahljivi vir energije in idej mi vsak dan ostajaš inspiracija. Kadar pri svojem delu ne vem, kako ravnati, vedno pridem do pravega odgovora z vprašanjem: Kaj bi v tem položaju naredila Danijela?

Prof. dr. Anuška Ferligoj: niste samo »Mentorica« z veliko črko M ter »Profesorica« z veliko črko P, ampak predvsem »Človek« z veliko črko Č. Pokazali ste mi, da je biti akademik poslanstvo, ne poklic. Vedno ste me obravnavali kot sebi enakovrednega ter pokazali, da mora akademik ne samo razmišljati, ampak biti odprt za vse, kar nam življenje ponuja. Dober akademik mora biti celovita osebnost, ne »fah idiot«. Generacijam študentov na fakulteti za družbene vede, ekonomski fakulteti ter drugod ste pokazali, da je statistika lahko »seksi« in uporabna. Ste prava ambasadorka slovenske znanosti. Spodbudili ste me k prijavi za Fulbrightovo štipendijo v ZDA ter se veselili mojih uspehov, ki so tudi vaši. Pokazali ste mi, da je pravi akademik tisti, ki občuti ponos skozi uspeh svojih mlajših kolegov, ter da je poslanstvo akademika vzgojiti novo generacijo ljudi, ki ga bodo nekoč mogoče tudi presegli. Le tako znanost lahko napreduje.

Sonja Klopčič, voditeljica s srcem: Sonja, pokazala si mi razliko med vodjo in menedžerjem ter to, kako pomembno je biti avtentičen in predan temu, kar počneš v življenju. Od tebe sem se naučil, kako pomembni so poslanstvo, strast in pozitivna energija tudi v poslu, ki ne sme biti samo boj ali tekma. Tvoja neverjetna knjiga o voditeljstvu me je naučila, da imamo v Sloveniji izjemne vodje, od katerih se lahko uči ves svet.

Kolegica Petra Došenović Bonča: iz kolegice si mi postala najtesnejša prijateljica. V življenju si bila »skala«, na katero sem se vedno lahko oprl. Si neverjetna mama in žena, izjemna pedagoginja in odlična raziskovalka. Dejstvo, da si pogosto samokritična, me je naučilo, da se mora pravi akademik vedno spraševati o smislu svojega dela in vplivu, ki ga ima na družbo. Naučila si me, kako svojo balkansko trmo preusmeriti v produktivno silo v življenju ter nikoli odnehati. Občudujem tvojo nesebičnost ter to, da si sposobna nastaviti drugo lice toksičnim ljudem v svojem okolju, ki nikoli ne bodo mogli zlomiti tvojega duha. Zame si najbolj neizkoriščen akademski potencial, kar jih poznam. Si ena redkih ekonomistov oziroma ekonomistk, ki ne »ve vsega« in se ne spozna na vse.

Danica Purg: Ob vas sem ponotranjil star Konfucijev pregovor o spoštovanju svojega »nasprotnika«, saj ta prvi odkrije naše napake in nam tako pomaga do napredka. Ste svetovno znano ime na področju poslovnega izobraževanja, ki razume, kako in zakaj se mreži, kako se gradi osebno blagovno znamko ter črpa konkurenčne prednosti iz lokalnega okolja. Poleg Slavoja Žižka in Melanie Trump, ste edina Slovenka, ki jo pozna vsak profesor in tajnica na Harvardu. O tem sem se lahko sam večkrat neposredno prepričal.

Biba Koruza: Čeprav se mogoče niti ne poznava tako dolgo, si me opomnila na eno najpomembnejših lekcij v življenju: Posel so ljudje in na koncu štejejo predvsem odnosi. Si najbolj kitajska Slovenka, ki jih poznam, ter živi dokaz, da z dajanjem in pomočjo drugim v poslu dolgoročno prideš dlje kot z onemogočanjem in nastavljanjem ovir.

Dr. Matevž Rašković, Univerza Victoria v Wellingtonu, Šola za trženje in mednarodno poslovanje, Nova Zelandija