Dr. Rašković: Smrtonosni bikini

Obdobja medenih tednov je bilo po štirih mesecih bivanja na Novi Zelandiji sicer konec, a ta pacifiška otoška »Slovenija« mi je počasi in vztrajno zlezla pod kožo. Pred kakšno uro se je nad Wellingtonom razbesnela tipična zimska nevihta in za trenutek se mi je zdelo, da bo veter s seboj odnesel tudi mojo kotno pisarno v enajstem nadstropju.
Fotografija: Shutterstock
Odpri galerijo
Shutterstock

Toda pred menoj se je raztezalo wellingtonsko pristanišče in razgled je bil po nevihti res veličasten. Morje, obala, gore in paleta barv: zelena, bela ter tisoč odtenkov modre in sive.
Moj pogled je najprej pritegnila živa mavrica, ki se je kot kontrast razlila čez še vedno skoraj črno nebo. Pod njo so jadrnice z belimi jadri začele švigati iz pristanišča, iz zraka pa so jih zviška opazovali lebdeči galebi. Ko sem tako zrl v neskončno modrino in gledal svobodno švigajoče bele točke, sem začel razmišljati o Pacifiku. Ta velja s svojimi 161 milijoni kvadratnih kilometrov za daleč največjo vodno površino na Zemlji, ki ločuje in hkrati povezuje Severno in Južno Ameriko, Azijo, Avstralijo, Novo Zelandijo ter številne pacifiške otoke.

Pacifik, ocean prihodnosti

V svoji knjigi o Pacifiku Simon Winchester tenkočutno opisuje Pacifik kot ocean naše prihodnosti. Če je bilo Sredozemsko morje vir življenja antičnega sveta in njenih civilizacij ter je Atlantik zaznamoval razvoj Zahodnega sveta zadnjih nekaj stoletij, potem predstavlja Pacifik še zadnjo »divjino«, ki je človeku še ni uspelo povsem osvojiti in kjer se bo v prihodnje pisala zgodovina človeštva, tako okoljevarstvena kot vojaška, zunanjepolitična in ekonomska.
Evropejci so s prihodom v Pacifik začeli kolonizacijo Azije, prek Pacifika so nato japonska podjetja v sedemdesetih in osemdesetih začela osvajati svet. V Pacifiku so se razvili tako imenovani azijski tigri (Singapur, Hongkong, Tajvan in Južna Koreja). In v Pacifiku danes Kitajska kaže svoj naraščajoči svetovni vpliv.
Pacifik je med drugim dal svetu deskanje na valovih, ki so ga znali podjetni Američani preoblikovati iz priljubljenega polinezijskega športa kraljev v masovni kulturni fenomen, vreden več deset milijard dolarjev. Ne smemo pa pozabiti na še eno stvar – ženski bikini. To pomanjkljivo kopalno opravo, poimenovano po pacifiškem atolu Bikini, je leta 1946 predstavila francoska manekenka Micheline Bernardini, v šestdesetih letih pa sta ga ovekovečili Ursula Andress in Raquel Welch. Z njim sta postali prava seks simbola. Bikini se je sicer mogoče rodil v povojnem času, ko ni bilo na voljo veliko blaga, a je kmalu postal simbol vzhajajoče seksualne revolucije ter ženske emancipacije. Francoski modni zgodovinar Oliver Saillard je poudaril edinstvenost ženskega bikinija »zaradi prikazovanja moči ženske, ne pa moči mode«.

Shutterstock
Shutterstock

Danes postaja Pacifik ne samo vse bolj opešan ekosistem ter svarilo krhkosti našega planeta, temveč tudi poligon za merjenje moči in kresanje interesov svetovnih velesil. In kot kaže, se bo v Pacifiku vse bolj pisala svetovna zgodovina 21. stoletja. Svetovno ravnovesje se po nekaj stoletjih zahodne imperialistične prevlade spet preveša proti Aziji in Pacifiku. Da se bo tu pisala zgodovina, lepo ponazarja zgodovinsko srečanje v Singapurju med ameriškim predsednikom, ki želi v tekmi merjenja velikosti jedrskih gumbov imeti veliko vojaško parado, ter med severnokorejskim voditeljem, ki vse glasneje rožlja s svojim jedrskim orožjem, a si očitno želi tudi razvoja svoje države. Pacifik postaja ključno bojišče v neki novi večpolarni svetovni ureditvi. V njej pa ne bodo usode sveta krojile samo »stare« svetovne velesile, kot so ZDA, Kitajska, Rusija in Japonska, ampak tudi tako imenovane srednje velike sile, kot so npr. Južna Koreja, Filipini, Vietnam in uporniška Severna Koreja. Svojo vlogo znajo odigrati tudi malčki, kot so Singapur, Hongkong, mogoče celo Nova Zelandija. Ta je kot prva zahodna država pristopila h kitajskemu zgodovinskemu projektu ene poti in ene ceste. Čedalje pomembnejšo vlogo pa igra tudi pri opozarjanju na številne okoljevarstvene izzive, s katerimi se bodo v prihodnje soočale vse pacifiške države ter posledično tudi celoten planet. 

Atol Bikini

A vrnimo se nazaj k bikiniju. Danes povezujemo bikini z brezskrbnostjo poletja. A bombastična kopalna oprava je dobila svoje ime po majhnem pacifiškem atolu v sklopu Marshallovih otokov v Mikroneziji. Njegova pozabljena zgodba bi morala še posebej ob zgodovinskem reševanju severnokorejskega jedrskega vprašanja v Singapurju glasno opozarjati na odgovornost in moralni dolg, ki ga ima Zahod do Pacifika in njegovih ljudstev.
Marshallovi otoki predstavljajo več tisoč pacifiških atolov, ki so dobili svoje ime po angleškem kapitanu Johnu Marshallu. Ta je v 18. stoletju odkril otoke v iskanju novih trgovskih poti do Kitajske, s katero je Zahod želel vse bolj trgovati. Prvi so atole zasedli Španci, a jih kmalu za nekaj milijonov pezet prodali Nemcem. Ti so bili na prelomu 20. stoletja pomembna pacifiška imperialna sila. Ob začetku prve svetovne vojne so jih z območja pregnali vse bolj agresivni Japonci. Od konca druge svetovne vojne pa imajo otoke pod nadzorom ZDA, ki so med drugo svetovno vojno z atolov dobesedno izbrisale več kot 3500 japonskih vojakov. Omenjeno prgišče pacifiških otokov je tako v samo štirih desetletjih zamenjalo kar štiri različne zahodne imperialistične gospodarje. Toda prav zadnji so se pod taktirko takratnega predsednika Trumana odločili spremeniti te idilične pacifiške zaplate v svoj jedrski poligon.
Kljub 167 živečim domorodcem je bil atol Bikini zaradi svoje naravne lagune izbran za točko 23 jedrskih poskusov. Ti so skupaj predstavljali skoraj petino eksplodirane jedrske moči v celotni jedrski zgodovini ZDA! Omenjeni domorodci na atolu so bili zaradi svojih številnih gospodarjev že pokristjanjeni in globoko verni. Ameriški administraciji jih je s sklicevanjem na Drugo Mojzesovo knjigo (Eksodus) uspelo prepričati, da so zapustili svoj rodni otok, tako kot so Izraelci zapustili Egipt. Njihov atol so namreč potrebovali za testiranje »božjega orožja«, ki naj bi končalo vse vojne sveta, in podobno kot Bog pri Izraelcih s pomočjo »stebra iz ognja in dima« zaščitilo ljudstvo. Simbolika je grozljivo ironična in neokusna.

Shutterstock
Shutterstock


Po seriji bolj ali manj uspešnih začetnih poizkusov so 1. marca 1954 v operaciji Grad Bravo sprožili vodikovo bombo, ki je bila po svoji moči tisočkrat močnejša od obeh atomskih bomb, uporabljenih za dokončanje druge svetovne vojne v Hirošimi in Nagasakiju. Dosežena eksplozija je za trikrat presegla vsa predvidevanja. Zaradi napačne ocene smeri vetra je omenjeni oblak radioaktivnega izmeta poneslo daleč stran na poseljene otoke, tudi na otok, kamor so bili preseljeni prvotni prebivalci atola Bikini. Namesto da bi oblast hitro ukrepala, je poskušala zadevo javnosti prikriti, omenjene prebivalce atola Bikini pa uporabila kot poskusne zajčke za preučevanje vpliva jedrskega sevanja na ljudi. Čeprav je bila kasneje ameriška administracija prisiljena priznati napako in je plačala nekaj odškodnine, katastrofalne posledice ostajajo še danes.
Zgodovina smrtonosnega Bikinija je samo ena v nizu tragičnih zgodb o dvoličnosti Zahoda in njegovega poseganja v Pacifik ter kamenček v kompleksnem mozaiku moralnega dolga zahodnih civilizacij do Pacifika in ljudi v njem. Takšno je žalostno zgodovinsko ozadje lahkotne poletne oprave, brez katere si danes ne moremo predstavljati poletja. In ker ima večina velikih svetovnih voditeljev »privilegij spola«, ki jim omogoča naslajanje nad ženskami v pomanjkljivih bikinijih, namesto da bi se sami kdaj morali izpostaviti v kakšnem, pozabijo tudi na tragično zgodovino atola, ki je dal opravi ime. Raje tekmujejo v tem, kdo ima večji (gumb).

Več iz rubrike

Komentarji: