Dr. Rašković: Slovenci nikoli ne bi vrgli »dilda« v politika, Novozelandci pa so ...

Ko se je gumijasta spolna igračka odbila od ministrovega šokiranega obraza na novinarski konferenci, je Josie na glas zakričala: »To je za posiljevanje naše suverenosti.« Novica je v trenutku obkrožila svet in dobila ime Dildogate. O njem je poročala celo konservativna Al Jazeera.

Josie je s prizorišča odpeljala policija, a proti njej ni bila nikoli vložena nobena obtožnica. Minister je presenetljivo stoično prenesel dogodek. Šlo je za tipičen novozelandski protest. Tak protest se v ZDA nikoli ne bi razpletel tako, lahko se je samo na Novi Zelandiji – v državi, ki se ponaša z eno najnižjih stopenj dohodkovne neenakosti in visoko socialno varnostjo (podobno kot Slovenija), a tudi z visoko stopnjo angažiranosti civilne družbe, kjer gre za nekakšno mešanico britanske in skandinavske civilne kulture. Na Novi Zelandiji politiki niso toliko javni uslužbenci kot uslužbenci družbe.

Josie se ni imela za feministko, ni želela namerno vreči prav dilda. Preprosto je po premisleku in googlanju najučinkovitejših vrst protestiranja na spletu spoznala, da mora zalučati mehak predmet, ki bo usmerjeno letel in šokiral. Gumijasti dildo se je izkazal za najprimernejšega, saj je bil relativno mehak in ministra ne bi mogel poškodovati, hkrati pa je imel velik »šokantni učinek«.

Ves mesec dni pred dogodkom je vadila doma na svojih cimrih, ki niso verjeli, da bo to res naredila. Ko je zalučala tisti gumijasti dildo, se je počutila osvobojeno in opolnomočeno. Zalučala ga je za vse svoje paciente, saj naj bi članstvo Nove Zelandije v TPP povzročilo dvig cen in omejilo dostop do določenih vrst zdravil, ki naj bi nenadoma postala plačljiva. To se ji je zdelo nesprejemljivo, saj je imela opravka z ljudmi na robu družbe.

Kljub številnim podobnostim med Slovenijo in Novo Zelandijo – na primer v velikosti, »mladosti držav, naravnih danostih, kakovosti življenja, dohodkovni neenakosti in socialnih pravicah ter dejstvu, da gre za državi na nasprotnih koncih svetovne geografske osi, pa se je vredno vprašati: Zakaj bi Novozelandka zalučala v politika dildo, Slovenci pa ne?

Ironično sem letos prav na slovenski kulturni praznik odpotoval na Novo Zelandijo. In ko sem ta dan čakal na prevoz do letališča, sem si po televiziji ogledal ponovitev Prešernove proslave v Cankarjevem domu večer prej. Kot pritiče volilnemu letu in vse bolj klavrnemu položaju slovenske kulture, je slavnostni govor predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada Vinka Möderndorferja v kritičnem duhu Ivana Cankarja nastavil ogledalo slovenski politiki in njenemu mačehovskemu odnosu do kulture. Medtem ko se je predsedniku republike Borutu Pahorju lepo zagorelemu uspelo kislo smehljati ob ostrem govoru, je poleg njega namrščeno sedel predsednik vlade Miro Cerar. Ta v govoru očitno ni prepoznal ne kančka satire ne kančka ironije ali cankarjanskega duha. Z vsako besedo je postajal bolj mrk.

Möderndorferjev govor je bil vsebinsko mojstrovina. Ob stoti obletnici smrti je v Cankarjevem duhu nastavil ogledalo politiki in tudi slovenski družbi. A nekaj mu je vseeno manjkalo. Dejanja govorijo glasneje od besed. Möderndorferjev govor je bil lahko še takšna mojstrovina, a koliko ljudi se ga bo še spomnilo po dveh letih? Josie Butler se še. Še več, vpleteni minister se je pred kratkim celo umaknil iz politike. Ob drugi obletnici Dildogata je Josie pisal neki ameriški vojni veteran in dejal, da je njen dildo dosegel več kot vsi njegovi izstreljeni naboji v vietnamski vojni.

Josie Butler in Vinko Möderndorfer ponazarjata veliko razliko med Novo Zelandijo in Slovenijo. Od nacionalnega značaja, politične in civilne kulture do vloge in tradicije civilne družbe pri vodenju države in položaju intelektualnih elit v njej.

Möderndorferjev govor je opozoril, da se je »hlapčevstvo« v dolini šentflorjanski v stoletju po Cankarjevi smrti samo še okrepilo ter da se kot družba spopadamo z enakimi problemi nacionalnega značaja in identitete ter izzivi med narodom in politiko kot v času Cankarja. Težko je spremeniti značaj naroda, ki je bil tisočletja pod tujimi oblastniki. »Država« je bila vedno »nekdo drug«, ki je izkoriščal narod. Nategovati državo pa je postalo družbenokulturno sprejemljivo in celo narodnozavedno. To morda najbolje simbolizira Martin Krpan, ki se je požvižgal na cesarjev monopol nad trgovanjem s soljo, saj je sol prihajala iz slovenskega morja. Bil je seveda tudi zelo »priden«, zelo delaven in izredno iznajdljiv, kar je na koncu prišlo prav tudi cesarju.

Toda stoletja ali celo tisočletja takega vedenja so se tako močno zažrla v naš »dolinski« nacionalni značaj, da smo pozabili, da imamo od leta 1991 prvič svojo državo. Nategovanje države pa je nenadoma postalo nategovanje samih sebe. A Möderndorfer ni imel čisto prav. Slovenci nismo več toliko narod hlapcev, kot smo postali narod sadomazohistov. Jamramo, analiziramo, kritiziramo, parafraziramo, moraliziramo, protestiramo – in potem … nič!

Zaslepljeno verjamemo političnim in drugim demagogom, ki so ali preostanek nekega drugega sistema ali pa se imajo za nekakšne novodobne instantne zvezdnike. Drugi smo se preprosto vdali v usodo. Spet tretji kot majhni naivni otroci čakajo na nove obraze, nepopisane liste, ki nas bodo odrešili vseh tegob, pri tem pa nam ne bo treba spremeniti nič. Povzdignemo jih na piedestal samo zato, da smo potem še bolj razočarani, ko jih z njega sklatimo.

Če bi kak sindikalist na začetku krize sam predlagal, na primer, triodstotno znižanje plač v znak solidarnosti, se plače morda ne bi znižale za 10 ali 20 odstotkov ali pa bi 30.000 ljudi izgubilo službo. In po krizi bi imeli tudi bolj legitimno pogajalsko izhodišče, ko bi se ob rekordni gospodarski rasti pogovarjali o zvišanju plač. Toda slovenski sindikalisti so kot pokvarjeni papagaji, ki znajo govoriti samo »ne« in »štrajk«. Ne znajo pa predlagati realnih konstruktivnih rešitev. Vsak zna zahtevati milijardo, redkokdo pa razume, kje najti v državnih financah deset milijonov evrov, kaj šele kako jih ustvariti.

Dokler ne bomo prešli od besed k dejanjem, bomo tam, kjer smo. Kot nekakšen avtomobil v nevtralni prestavi, kjer se po tekočem traku menjajo vedno novi šoferji, ki pritiskajo na plin. Veliko hrupa in dima, pa se premika? In okoli avtomobila stoji vse več ljudi. Večina jih modruje in kritizira, kakšen pa zadaj pritajeno krade »radkape« s koles in »nateguje« sistem.

Ameriška kraljica pogovornih oddaj Oprah Winfrey je v nekem intervjuju nekoč, ko je tema nanesla na to, da je prva temnopolta milijarderka, odgovorila: »V življenju dobiš tisto, kar si upaš zahtevati.« Ni dovolj, da kritiziramo, moraliziramo ali sanjarimo o milijardah, do katerih smo »upravičeni«. Vedeti moramo ne samo, kaj hočemo, ampak predvsem, kako to doseči, oziroma znati to jasno zahtevati. Od besed je treba preiti k dejanjem, toda ne takšnim, ki bodo rušila, ampak gradila drugačno politično in družbeno kulturo. Za to pa je potrebna kultura individualne odgovornosti, tako na strani državljanov kot politike. In tako lahko včasih tudi kak gumijasti dildo naredi več kot še en ulični protest, kjer se bo veliko kadilo, a zelo malo premaknilo, medtem ko kradejo »radkape« z avtomobila, pri modrovanju in moraliziranju.

Dr. Matevž Rašković, Univerza Victoria v Wellingtonu, Šola za trženje in mednarodno poslovanje, Nova Zelandija