Dr. Rašković: Premik (v glavi)

Zato, ker po statistikah Evropske unije povprečen Slovenec dela pri istem delodajalcu malo več kot 11 let. S tem se mimogrede uvrščamo prav na evropski vrh po zaposlitvenem stažu pri istem delodajalcu.

Odkar sem se odločil za zamenjavo, ki v mojem primeru pomeni tudi ogromen skok v neznano na 18.000 kilometrov oddaljeno Novo Zelandijo, delam drugače. S tem ne mislim na občutek, da naj bi končno »videl luč na koncu predora«, čeprav to mogoče misli kateri od mojih kolegov. Prav nasprotno. Ko pogledam in razmišljam o svojem delu v zadnjih treh mesecih, odkar je jasno, da odhajam, opazim, da se ni toliko spremenil moj odnos do dela, ampak se je predvsem zgodil premik v moji glavi.

V zadnjih treh mesecih sem delal malo manj. Mogoče celo nekoliko bliže »normalnemu delovniku«, karkoli naj bi že to pomenilo. Morda so bili vzrok za to tudi prazniki in dejstvo, da so se nove obveznosti in naloge, »usmerjene v prihodnost«, občutno zmanjšale. Ljudje so v svoje vedenje hitro vnesli pričakovanje, da me enostavno ne bo več. Večkrat sem znal reči tudi »ne« in se vprašati, zakaj sploh kaj delam. In če si pred tem nisem mogel predstavljati, kako bodo v službi lahko brez mene, vse bolj ugotavljam, da že zdaj vsak dan laže shajajo. Svet se bo vrtel naprej, tudi brez mene. To je presenetljivo osvobajajoče spoznanje.

Delal sem sicer res nekoliko manj, a sem naredil veliko več. Zakaj? Kot nadobuden doktorski študent sem se že leta 2010 v Ameriki naučil pomembne lekcije, ki sem jo po vrnitvi v Slovenijo pozabil. »There is a difference between working hard and working smart« (obstaja razlika med trdim opravljanjem dela in med pametnim opravljanjem dela). To me je naučil moj bolgarski doktorski kolega na Harvardu, s katerim sva nekoč razpravljala o razlikah v kulturi dela med vzhodno Evropo in Ameriko ter predvsem o načinu razmišljanja in pristopanja k delu. In na to me je spomnil tudi moj bližajoči se odhod iz službe, kjer je ogromno dela »ad hoc«, ki se nikoli zares ne končna. Naenkrat je treba početi tisoč in eno stvar, pritisk ustvarjati vtis uspešnega intelektualca, nekakšnega super akademika z nadčloveškimi kognitivnimi sposobnostmi, pa je zelo velik.

Pixabay

In tudi zaradi tega nas je med akademiki kar nekaj napol izgorelih karieristov, ki s(m)o kariero postavljali vedno na prvo mesto in za to plačali visoko ceno v zasebnem življenju. Kako lahko vzgajamo svoje študente v celovite osebnosti, če pa nam še samim to velikokrat ne uspe? Bistvo visokega šolstva bi morala biti po mojem mnenju prav vzgoja celovitih osebnosti s pravim značajem, ne pa nekakšnih živečih depozitorjev natanko določenih kompetenc, s katerimi se bodo »borili na trgu dela«. Posameznika lahko naučimo bolj učinkovito delati v timu in reševati medkulturne konflikte, težje pa mu privzgojimo moralni kompas, etično vedenje, empatijo in predvsem samozavedanje. To ne bi smela biti samo domena domače vzgoje, saj imajo omenjene teme svoje mesto tudi v poslovnem okolju. Njihov prenos iz domačega okolja v poslovno pa ne bi smel biti tako samoumeven, kot je danes.

A zakaj sem z manj (dela) lahko naredil več? Zaradi premika v glavi! Nevrološke raziskave in psihologi poudarjajo, da neprestani roki, nerealistična pričakovanja in številne neizpolnjene obljube močno obremenjujejo našo podzavest ter ustvarjajo posebno vrsto kognitivnega stresa, ki prek vpliva na našo samopodobo nosi tudi velike emocionalne in fizične posledice.

Ekonomisti imamo določen privzgojen način razmišljanja, ki je nagnjen k »optimiziranju«. T. i. mini-maksi načelo je temeljno pravilo, ki se ga priučijo študenti ekonomije in poslovnih ved že v prvem letniku pri predmetu ekonomike. Kako pri danem »inputu« ustvariti čim večji »output« oziroma kako zaželeni »output« ustvariti s čim manjšim »inputom«. In ko študente nadalje opremimo s kopico različnih orodij, znanj in veščin za čim bolj učinkovito in (upajmo) tudi uspešno optimiziranje, jih pošljemo v širni svet, kjer naj bi ustvarjali »čim večjo dodano vrednost«. Postanejo nekakšni super šprinterji, ki se osredotočajo na preskakovanje ovir. Najuspešnejši kdaj mogoče zamenjajo celo tekaško stezo na poti do »cilja«, redkokdo pa razmišlja o počitku, kaj šele o spremembi smeri. Zakaj si nihče ne upa, recimo, teči v drugo smer?

Menjava službe je v življenju posameznika pomemben dogodek in skupaj s selitvijo v tujino lahko tudi velik življenjski mejnik. Je več kot enostaven premik iz cone udobja ali optimiziranje svojega življenja. Pomeni priložnost za ovrednotenje osebno-poklicnega razvoja ter refleksijo o tem, kaj boš zapustil za seboj. Lahko nam ponudi priložnost, da se ustavimo in premislimo, koliko ovir si kot super šprinterji sami postavljamo vsak dan v svoji glavi, ko tečemo znotraj enega in istega »silosa«.

Poleg nagnjenosti k optimiziranju smo ekonomisti močno nagnjeni tudi k vrednostnemu presojanju, ki v sebi skriva predpostavko nekakšne kvantitativno pogojene rasti. Boljše je vedno več. Lep primer je npr. vrednotenje uspešnosti gospodarstva (skozi višjo rast BDP) ali pa poslovanja gospodarskih družb (skozi maksimizacijo dobička ali vrednosti), pa čeprav gre samo za izmišljene človeško narejene in vse bolj digitalizirane številke.

Pred leti sem sedel na nastopnem predavanju redne profesorice, ki je na poti do redne profesure prestala zelo težko življenjsko preizkušnjo. Dotaknile so se me besede njenega že zdavnaj upokojenega mentorja, ki je predstavljal tisto staro gardo akademikov, ki so imeli čas in voljo razmišljati o različnih stvareh. »V življenju rastemo ne samo s seštevanjem, ampak tudi z odštevanjem.« Ironično lahko vsi z manj naredimo več, pa ne tako, da bolj učinkovito optimiziramo, temveč da se osvobodimo lastnih ovir v glavi ter začnemo delati pametneje, ne pa samo bolj trdo kot super šprinterji. Ni treba vedno vsake ovire preskočiti, pogosto jo je pametneje obiti ali pa tekmovati pod svojimi pravili in se kdaj enostavno obrniti ter začeti teči v drugo smer.

Dr. Matevž Rašković, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, Gostujoči profesor na Šanghajski univerzi za mednarodno poslovanje in ekonomijo (Suibe)