Dr. Rašković: Naj vam leto 2018 prinese svoj ikigaj

Poklic, ki ga opravljam, razumem kot poslanstvo. In če ga opravljam dobro, lahko pozitivno vplivam na način razmišljanja več generacij mladih ljudi. Včasih zavidam mladim, včasih tudi ne. Njihov svet je drugačen. Poln najrazličnejših priložnosti na eni strani in velikih negotovosti na drugi. Težko se je vanj vživeti. Na primer, kako lahko dekle ali fanta ne samo spoznaš prek mobilnega telefona, ampak imaš z njo ali njim celo zmenek in odnos? Kako spečeš božičnega purana brez nasvetov na youtubu? Zakaj sploh peči piškote ali okraševati novoletno jelko, če tega ne deliš z drugimi na instagramu? Če tehnologija vse bolj spreminja naša vprašanja »kako« (delamo, živimo), je ključno, da spreminja tudi naša vprašanja »zakaj« (je nekaj sploh smiselno).

Nedolgo tega sem v popoldanski konici sedel na avtobus in se peljal proti mestu. Bil je nabito poln dijakov in študentov, ki so se po predavanjih vračali domov. V glasnem vrvežu mladostniške energije in muzanju starejših ljudi na avtobusu sem začel razmišljati, kaj mi je pri mojem delu tako všeč.

Vsak dan se bolj zavedam, kakšen privilegij je hoditi v službo, ki jo rad opravljaš. Ki te izpolnjuje, dela boljšega človeka, ki ti omogoča osebni napredek in avtonomijo pri delu. Vse bolj ugotavljam, da velika večina ljudi tega privilegija nima. Tisti, ki ga imamo, pa ga pogosto ne znamo dovolj ceniti. Imamo ikigaj, a ga ne prepoznamo.

ni podpisa

Po podatkih evropske komisije in raziskav o tako imenovanih industrijskih odnosih se Slovenci uvrščamo v vrh zaposlenih v Evropi po stopnji nezadovoljstva z delom in delovnimi pogoji. Če to povežemo še s podatkom o povprečnem delovnem stažu, ko smo prav tako na vrhu, dobimo zanimivo sliko. Povprečni slovenski zaposleni za svojega delodajalca dela več kot enajst let, čeprav so zaposlitve za nedoločen čas vse redkejše, posebno za mlajše generacije. Za primerjavo, v ZDA je povprečni delovni staž 4,2 leta oziroma skoraj trikrat manj. Povprečni Slovenec je tudi relativno nezadovoljen s svojim delom. Kaj nam to pove?

Glede na ugotovitve raziskave Evrofond slovenski delavci delajo z vidika narave dela precej hitreje od povprečja v EU27 ter so pogosteje izpostavljeni menjavam delovnih nalog. Pogosteje morajo delati v timih, kjer je verjetnost za konflikte lahko večja, če ne namenjamo dovolj pozornosti kompetencam in posebnostim timskega dela. Timsko delo je pogosto tudi precej bolj kompleksno.

Slovenski zaposleni se mora pogosteje učiti »novosti« na delovnem mestu, kot se to dogaja kot povprečno v EU27, na delovnem mestu pa je tudi pogosteje izpostavljen nadlegovanju. Stopnja zadovoljstva z delovnimi pogoji (ne z delom!) je med slovenskimi zaposlenimi za približno deset odstotnih točk nižja od povprečja EU27. Delež tistih, ki so se v raziskavi bali, da bodo v prihodnjih šestih mesecih izgubili zaposlitev je s 27,3 odstotka več kot dvakrat višji od povprečja v EU27 (13,7 odstotka), in to kljub nadpovprečno visokemu delovnemu stažu. Z vidika delovnih vplivov na zdravje pretežni del (62,3 odstotka) slovenskih zaposlenih meni, da delo negativno vpliva na njihovo zdravje, kar je v primerjavi s povprečjem v EU27 (35,4 odstotka) precej višje. Pri delu doživlja 37,7 odstotka slovenskih zaposlenih visoko stopnjo stresa, kar je prav tako precej več od povprečja v EU27 (22,3 odstotka). Skoraj 2,5-krat večji delež slovenskih zaposlenih (24,3 odstotka) pri delu zaznava visoko stopnjo razdraženosti glede na povprečje EU27 (10,5 odstotka). Višje so tudi stopnje anksioznosti. Povprečno število odsotnosti z dela zaradi zdravstvenih razlogov je z 8,7 dneva skoraj dvakrat višje od povprečja EU27 (4,6 dneva).

Ko sem sedel na avtobusu, opazoval mlade in razmišljal o svoji službi, sem se spomnil na japonski koncept, imenovan ikigaj. Je skovanka dveh japonskih pismenk: iki (jap. življenje) in gai (jap. vrednost). Težko je najti dobesedni prevod, a v grobem pomeni nekakšen »smisel življenja«. Izhaja iz razumevanja, da je polnejše in osmišljeno življenje posledica številnih majhnih srečnih trenutkov vsak dan. Se v ikigaju lahko skriva tudi vzrok, zakaj so Japonci povprečno najdlje živeč narod na svetu? Najbrž ni edini vzrok suši.

Čeprav se je koncept menda prvič pojavil že v 8. stoletju, je kot orodje za vodenje ljudi in osmišljanje njihovega življenja zaživel po drugi svetovni vojni. Takrat je japonska oblast iskala način za mobilizacijo delovne sile v obnovo povojne družbe in pozitivnejšo naravnanost v prihodnost. Kot je v najbolj znani knjigi o ikigaju že leta 1966 poudarila priznana japonska psihiatrinja Mieko Kamiya, ikigaj s svojo pozitivno usmerjenostjo v prihodnost in osmišljanjem vsakdanjega življenja vodi ljudi v srčnejšo prihodnost, čeprav so s sedanjostjo morda nezadovoljni.

Hoditi v službo, ki jo rad opravljaš, je privilegij. Velika večina ljudi ga nima. Tisti, ki ga imamo, pa ga pogosto ne znamo dovolj ceniti. Imamo ikigaj, a ga ne prepoznamo.

V sodobni menedžerski teoriji se je na zahodu koncept ikigaja prvič pojavil z vzponom japonskih multinacionalk v 80. letih preteklega stoletja, nekakšno renesanso pa je začel doživljati tudi v zadnjih nekaj letih, po svetovni gospodarski in finančni krizi. Tudi v Sloveniji smo letos dobili novodobni menedžersko naravnani prevod knjige o ikigaju.

Koncept združuje štiri ključne elemente. Njihovo presečišče pa pomeni posameznikov ikigaj. Ikigaj izhaja iz koncepta dela, ki je presečišče med tem, v čemer smo dobri, in tem, s čimer se lahko preživljamo. Sledi poklic, ki je presečišče med tem, s čimer se lahko preživljamo (smo plačani), ter tistim, kar je koristno za svet (predvsem znanja in veščine). Ikigaj pomeni tudi strast oziroma presečišče med tistim, v čemer smo dobri, in tistim, kar radi počnemo. In na koncu pomeni tudi poslanstvo oziroma presečišče med tistim, kar radi počnemo, in tistim, kar potrebuje svet. Uresničitev dela, poklica, strasti in poslanstva pomeni osmišljanje posameznikovega življenja skladno s filozofijo ikigaja. Redkim uspe združiti vse štiri vidike, marsikdo lahko vse življenje išče le enega.

Morda se sliši klišejsko, a tudi prazniki in novoletne obljube so nekako klišejski. Ali ni prav to tisto, kar jih naredi magične? Naj vam leto 2018 prinese ne samo zdravja, ampak tudi pot do lastnega ikigaja v skladu z japonsko modrostjo, da je sreča v življenju predvsem skupek majhnih vsakodnevnih sreč, ki pomenijo združitev dela, poklica, strasti in poslanstva. Srečno 2018!

Dr. Matevž Rašković, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, gostujoči profesor na Šanghajski univerzi za mednarodno poslovanje in ekonomijo (SUIBE)