Dr. Raškovič: kako mednaroden naj bo naš predsednik republike?

Pri tem ne mislim na njihove izkušnje ali kompetence, ampak predvsem na njihove nazore, miselnost, vrednote in navsezadnje osebnost. So mednarodni samo toliko, kolikor morajo biti zaradi politične korektnosti, ali pa kaj več? Je biti danes evropocentričen sploh še biti tudi mednarodno naravnan?

Imamo zunanjega ministra, ki se mu zdi popolnoma sprejemljivo, da ko konča svoj govor v skoraj neprepoznavni angleščini, vstane in zapusti prostor, vsi njegovi gostje pa medtem sedijo v prostoru, kjer se še vrstijo govori pred visokimi mednarodnimi gosti, kot je bil Angel Gurría iz OECD ali visoka predstavnica za zunanjo politiko EU Federica Mogherini. Se je res treba vesti kot nekakšen »lokalni šerif« brez manir, ki »pride, vidi in zmaga«, nato pa preprosto vstane in odide »pametnejšim« stvarem na proti.

Dober predsednik ali predsednica je nekdo, ki ni politik, ampak »trgovec« po duši. Nekdo, ki zna Slovenijo postaviti na prvo mesto, ne pa samo »držati štango« Bruslju.

Če postavim na stran zunanjega ministra in predsednika vlade, ki je imel vsebinsko daleč najboljši govor med omenjenimi tremi, ter se pred bližajočimi se predsedniškimi volitvami osredotočim na govor predsednika republike, moram povedati, da me je njegov govor razočaral.

Govor Boruta Pahorja je zvenel dalajlamovsko in evropocentrično. Še več, bil je generičen. Pahor je svoj govor začel in končal z omenjanjem evropskih tem ter vprašanjem dilem Evropske unije, ki vključujejo tudi nespoštovanje vladavine mednarodnega prava določene države članice. Od časa do časa se mi je zdelo, da poslušam »šlager« kakšnega evropskega predstavnika za stike z javnostmi, ki sicer z nasmehom recitira še enega od številnih generičnih govorov o skupnih evropskih vrednotah ter idejah, na katerih je bila ustanovljena Evropska unija. Nekoga, ki je govor izkoristil predvsem za uresničevanje lastnih interesov in prepričanj, ne pa za predstavljanje države svetu.

Šlo je bolj za nekakšno kandidiranje za službo v Bruslju kot za službo predsednika Republike Slovenije, razen če je bistvo slovenske identitete to, da pokažemo, da smo tudi mi evropski in ne (samo) balkanski. Je to mogoče resnični namen Blejskega strateškega foruma? Upam, da ne. Škoda resursov.

V svojem dalajlamovskem zanosu je Borut Pahor najbrž pozabil, da predstavlja točno določeno majhno podalpsko državico, ki gleda na izzive Evropske unije tudi v smislu nedavnih arbitražnih težav s Hrvaško drugače kot kakšna Nemčija. Da ima drugačne probleme, dileme in tudi rešitve.

Namesto da je kot zvest »piarovski praporščak« recitiral generično evropsko sporočilo za javnost, bi lahko odločneje poudaril, na primer, posebnosti slovenskega položaja v Evropski uniji ali pa slovenski pogled na reševanje njenih izzivov. Pa ga sploh imamo?

Namesto da se naši politiki trudijo biti čim bolj evropski ter všečni birokratom v Bruslju, ker bi jim ti morda kdaj v prihodnosti lahko zagotovili kakšno dobro plačano bruseljsko službo, bi bilo za državo in nas državljane veliko bolj koristno, če bi dejansko odločneje zastopali ne samo slovenske interese, ampak tudi slovenska stališča in predstavljali slovenske rešitve.

Ne glede na to, kaj si mislimo o sosedih Hrvatih v zvezi z arbitražnim zapletom, moramo priznati, da hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović do potankosti razume svojo vlogo ter jo zna odigrati precej uspešneje. Ničesar je ni sram in hitro se zna vživeti v vlogo nekakšne mednarodne politične »trgovske potnice«, ki ji nič ni pod častjo, da le proda tisto, kar se je namenila prodati.

V gruči mednarodnih voditeljev se ni pod častjo preriniti se skozi maso političnih trupel, da bi za trenutek poklepetala z ameriškim predsednikom Trumpom, medtem ko se naši predstavniki držijo sramežljivo na robu in kažejo, kako so tudi oni lahko svetovljanski, ker so del iste družbe. Včasih se mi zdi, da Slovencem v mednarodni politiki manjkajo mešanica poguma ter osnovnih veščin mreženja. Izjema je bil bivši predsednik republike dr. Türk, ki se je znal uspešno sukati na mednarodnem parketu, čeprav so ga doma pogosto obtoževali vzvišenosti in arogance. A v mednarodnih krogih je bil več kot samo še en predsednik še ene obskurne majhne državice.

Najbrž ni pretirana javna skrivnost, da ima predsednik republike Pahor relativno odklonilno osebno mnenje o Ljudski republiki Kitajski. Lep primer tega je bil njegov »mednarodni« govor na letošnjem Blejskem strateškem forumu, v katerem je hitel poveličevati ZDA in izpostavljati Rusijo, o Kitajski pa ne duha ne sluha. Očitno zanj drugo največje gospodarstvo na svetu in vse pomembnejši jeziček na globalnem varnostnem parketu nista vredna niti omembe. Omenjena ni bila niti Azija.

Tega si po mojem mnenju ne bi smel dovoliti predsednik države, kjer je mednarodno poslovanje norma, ne pa izjema, in kjer je skoraj 80 odstotkov našega bruto domačega proizvoda ustvarjenega z mednarodnim poslovanjem. V svoji evropocentrični maniri je očitno pozabil, da sta tudi Evropska unija in Kitajska v skupni trgovini (izvoz in uvoz) najpomembnejši svetovni zunanjetrgovinski partnerici, česar se očitno veliko bolj zavedajo v Berlinu ali Parizu.

Pixabay

Predsednik republike je predvsem simbolična politična figura. In prav zato je z vidika simbolike zelo pomembno, kaj govori, kako in česa ne govori.

Seveda je pomembno, da igra moralno avtoriteto naroda in se dviga nad političnimi strastmi domačega večstrankarskega političnega sistema, a njegova vloga je za majhno, odprto in mednarodno usmerjeno državico najbrž najpomembnejša prav na mednarodnem parketu.

In prav tu mora znati postaviti svoja čustva, interese in ideologijo na stran ter se preleviti v uspešnega trgovskega potnika. Znati mora prodajati. Pa ne sebe, temveč interese in prepričanja svoje države. Ne glede na to, kakšno je naše mnenje o Kitajski, je to država, ki je prevelika in prepomembna, da bi jo prezrli.

Slovenija ne potrebuje moralnega ali zunanjepolitičnega guruja, ki izumlja nove načine fotografiranja na družbenih omrežjih ter koplje jarke in čisti tla z ljudmi.

V vse bolj polarizirani globalni svetovni ureditvi ter ob vse večjih izzivih, ki čakajo Evropsko unijo, če bo ta želela ostali še mednarodno relevantna, potrebuje prej dobrega trgovskega potnika, ki mu v zastopanju interesov svoje države prav nič ni pod častjo.

Prav zato bi lahko bil dober predsednik ali predsednica nekdo, ki ni politik, ampak »trgovec« po duši. Nekdo, ki razume, da je bistvo mednarodne politike majhne države, kot je Slovenija, predvsem mednarodno poslovanje. Tega se dobro zaveda sosednja Hrvaška. Čas pa je, da zna tudi slovenski predsednik tako kot ameriški postaviti Slovenijo na prvo mesto, ne pa samo »držati štango« Bruslju.

***Avtor članka je dr. Matevž Rašković, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, gostujoči profesor na Šanghajski univerzi za mednarodno poslovanje in ekonomijo (SUIBE); objava je bila v tiskani izdaji Sveta kapitala, a zaradi aktualnosti sporočilne vrednosti, ta članek vnovič objavljamo.