Dr. Rašković: Izobraževanje je lahko pomemben izvozni produkt Slovenije

Nemalokrat sem od določenih gorečih nasprotnikov internacionalizacije visokega šolstva v Sloveniji slišal ideje, kako naj bi se tuji študenti, ki želijo priti v Slovenijo, pač morali naučiti slovenskega jezika. Kot da jim bo to znatno povečalo zaposlitvene možnosti, bodisi v Sloveniji ali v tujini.

Skrita predpostavka tovrstnega razmišljanja je lahko pogosto, da naj bi šlo za študente iz držav nekdanje Jugoslavije ali pa »drugih vzhodnih držav«, ki se lahko »zlahka« naučijo slovenskega jezika.
Tovrstna razmišljanja so za državo, ki ustvari 80 odstotkov svojega bruto domačega proizvoda skozi mednarodno poslovanje, omejena. Zanemarjajo tudi, da ima lahko tako imenovana vhodna internacionalizacija na področju visokega šolstva pomembne pozitivne učinke za celotno slovensko gospodarstvo in tudi za razvoj sposobnosti slovenskih študentov, ki v večkulturnih razredih razvijajo posebne vrste kompetenc.
Zavedati se moramo, da slovenski študenti vstopajo na vse bolj mednaroden trga dela. Naša dolžnost je, da jih na to ustrezno pripravimo. Marsikdo od njih nima možnosti študirati v tujini ali iti na izmenjavo. Prav tuji študenti jim lahko omogočijo mednarodno učno izkušnjo doma.

Seveda so tukaj še ustvarjanje dodatnih prihodkov za državo, nove zaposlitve ter omogočanje slovenskemu izvoznemu gospodarstvu dostop do visokokvalificiranih tujih kadrov za uspešnejši prodor na tuje trge. Mogoče pa je lahko vzrok, zakaj slovensko izvozno gospodarstvo ustvari 80 odstotkov svojih prihodkov v krogu 800 kilometrov okoli Slovenije, tudi ta, ker znamo Slovenci v povprečju tri tuje jezike, a večinoma evropske. Slovenska podjetja težko na primer najdejo nekoga, ki bi tekoče govoril kitajski, ruski ali portugalski jezik. Kaj šele nekoga, ki je dejansko navajen na primer delati s Kitajci, Rusi ali Brazilci.
Med Slovenijo in Novo Zelandijo je mogoče potegniti marsikatero vzporednico. Na žalost pa Slovenija svojega visokokakovostnega okolja ter edinstvene geografske lege ne zna ustrezno unovčiti, razen za turizem.

Pred kratkim je novozelandska vlada premierke Jacinde Ardern presenetila z novico, da bo kljub vsesplošni poostritvi migrantske politike razrahljala pravila za delo po študiju za mednarodne študente. S tem želi spodbuditi več tujih študentov za študij na Novi Zelandiji. In to odločitev je sprejela v obdobju, ko ZDA zaostrujejo pravila za tuje študente (zlasti na področju tehničnega študija), Avstralija zaostruje delovne pogoje za tujce, v Veliki Britaniji pa upada število tujih študentov zaradi negotovega brexita. Novozelandska vlada je prepoznala priložnost in se hitro odzvala spremembam v drugih državah ter jih želi obrniti sebi v prid. Zakaj stvari ne morejo biti tako preproste tudi pri nas?
Po novem predlogu naj bi imeli tujci, ki bi študirali na Novi Zelandiji vsaj dve leti in pridobili visokošolsko diplomo ali manj, možnost delati eno leto po koncu študija na Novi Zelandiji ne glede na sponzorstvo morebitnega delodajalca. V tem času bi lahko našli ustreznega delodajalca, ki bi sponzoriral njihov delovni vizum, ali pa si pomagali odplačati strošek šolnine pred povratkom nazaj. Vsi tisti, ki bi prišli na Novo Zelandijo na podiplomski študij, pa bi lahko ostali in delali na Novi Zelandiji kar tri leta. Za tiste, ki bi se odločili za študij na uradno priznanih deficitarnih področjih (npr. inženirji, gradbeništvo, računalništvo), bi bili v obdobju njihovega študija do dela upravičeni tudi njihovi partnerji oziroma drugi ožji družinski člani.

Omenjene spremembe so del nove strategije na področju mednarodnega izobraževanja za obdobje 2018–2030, ki naj bi področje mednarodnega izobraževanja okrepilo v eno izmed glavnih izvoznih panog na Novi Zelandiji in pomagalo dvigniti konkurenčnost novozelandskega gospodarstva. Nova Zelandija se sicer na eni strani sooča z velikim navalom tujih migrantov. Več kot četrtina prebivalcev Nove Zelandije je bila na zadnjem popisu namreč rojena nekje drugje. Tudi sam sem del te populacije. A na drugi strani negativni demografski trendi ter precej močno izseljevanje mlajših generacij Novozelandcev po študiju v tujino ustvarjajo tudi velik primanjkljaj na trgu dela, zlasti za tako imenovane visokokvalificirane poklice. Izobraževanje tujih študentov je pomemben mehanizem, ki ima možnost odpravljati tovrstne strukturne spremembe.

Pixabay

Lanska študija novozelandske vlade je pokazala, da postaja mednarodno izobraževanje pomembna dejavnost za Novo Zelandijo. Na leto ustvari približno 4,5 milijarde novozelandskih dolarjev (okoli 2,6 milijarde evrov), od tega dobro milijardo (oziroma 650 milijonov evrov) neposredno skozi šolnine. Mednarodno izobraževanje trenutno predstavlja četrto najpomembnejšo izvozno dejavnost na Novi Zelandiji oziroma drugo najpomembnejšo storitveno izvozno dejavnost, takoj za turizmom. Ta na leto ustvari približno deset milijard novozelandskih dolarjev prihodkov (oziroma šest milijard evrov).
Izobraževanje prispeva od tri do šest odstotkov k novozelandskemu bruto domačemu proizvodu, od tega pa tako imenovano mednarodno izobraževanje k temu prispeva okoli eno do dve odstotni točki, čeprav tuji študenti predstavljajo le 15 odstotkov populacije. Najbolj ilustrativen je mogoče podatek, da se za vsak novozelandski dolar, ki ga porabijo tudi študenti, novozelandski bruto domači proizvod poveča za dodatnega 1,6 dolarja. Potrošnja tujih študentov na Novi Zelandiji neposredno podpira 30.000 zaposlitev, posredno pa nekajkrat toliko.

A novozelandska vlada ne vidi mednarodnih študentov samo kot vse pomembnejše »krave molznice«. Približno polovica vseh tujih podiplomskih študentov, ki pride študirat na Novo Zelandijo, po študiju tudi ostane. Tako mednarodni študenti predstavljajo pomemben mehanizem za zagotavljanje visokokvalificiranih zaposlenih, ki so ključni za razvoj in konkurenčnost novozelandskega gospodarstva.
Čeprav je Nova Zelandija socialno usmerjena država, pa vsi študenti za visokošolski študij plačujejo šolnine, pogosto financirane skozi tako imenovana študentska posojila. Šolnine predstavljajo približno 30 odstotkov vseh prihodkov visokošolskih institucij, več kot polovico primakne država. V nasprotju s Slovenijo se šolnine na Novi Zelandiji ne smatrajo kot »tržna sredstva«, saj študijske procese močno subvencionira država. Preostalih 15 odstotkov prihodkov visokošolskih institucij tako prihaja iz »pravih« tržnih sredstev, zlasti komercializacije intelektualne lastnine.

Zavedati se moramo, da slovenski študenti vstopajo na vse bolj mednaroden trga dela. Naša dolžnost je, da jih na to ustrezno pripravimo.

A tudi na področju politike šolnin ima Nova Zelandija jasne prioritete in celovito strategijo. Šolnine za tuje študente so v povprečju okoli trikrat višje kot pa za domače študente. In če v Sloveniji ne delamo nikakršnih razlik med slovenskim izrednim študentom ter na primer ruskim tujim študentom, ki oba plačata relativno nizko šolnino, se na Novi Zelandiji zavedajo, da so do državnega subvencioniranja študija skozi javno sofinanciranje visokošolskih inštitucij upravičeni samo Novozelandci. Samo v Sloveniji nam je socialno državo uspelo pomešati z »uravnilovko«, ki pa zna imeti dolgoročno katastrofalne posledice za celotno slovensko izobraževanje. Višje šolnine za tuje študente so dejansko bolj pravične do slovenskih študentov, ki plačujejo šolnine za izredni študij.
Slovenija lahko poleg izjemne kakovosti življenja tujim študentom ponudi tudi visokokakovostno študijsko okolje na mednarodno akreditiranih programih, ki se na nekaterih področjih uvrščajo v sam svetovni vrh. Vse bolj pomembno pa postaja tudi vprašanje varnosti, kjer ima Slovenija prav tako pomembno konkurenčno prednost. Neumno bi bilo, če tega ne bi znali unovčiti.
Medtem ko bo morala nova slovenska vlada najti milijardo za realizacijo drugega tira, naj ima v mislih, da bi lahko omenjeni strošek pokrila pri trenutnih nizkih cenah šolnin s 167.000 tujimi magistrskimi študenti v le dveh letih ali pa 33.500 magistrskimi študenti na leto v desetletju. Če bi uporabili novozelandski model in tujim študentom računali nekoliko višje šolnine, bi se lahko omenjene številke celo zmanjšale za polovico. Lani je npr. na Novi Zelandiji študiralo 125.000 tujih študentov, ki so plačali za 650 milijonov evrov šolnin. In če mislite, da si to lahko privoščijo samo angleško govoreče države, pomislite še enkrat. V lanskem študijskem letu je na Nizozemskem študiralo rekordnih 112.000 mednarodnih študentov, od tega jih je okoli 100.000 plačalo tudi šolnine. Nekaj v razmislek ministrom za šolstvo in infrastrukturo.

***

Dr. Matevž Rašković, Univerza Viktorija v Wellingtonu, Šola za trženje in mednarodno poslovanje, Nova Zelandija