Dr. Rašković: Česa Evropejci mogoče nikoli ne bomo razumeli glede ZDA

To velja še toliko bolj za Slovenijo, bodisi v razredu, na poslovnem sestanku ali celo na volišču. Da, saj tudi protestiramo, a vedno kot kolektiv, ki se skriva za kakšnim sindikalnim gorečnežem.

Na koncu predavanja ali kateregakoli javnega dogodka imamo kot predavatelji srečo, če nam publika nameni kakšno vljudnostno vprašanje, po navadi bolj zaradi usmiljenja ali lastne promocije. Svoja razmišljanja, nestrinjanja in predvsem dileme pogosto hranijo ljudje za pogovore po kuloarjih ali tarnanje ob kavi. Tega ne opažam samo med svojimi slovenskimi študenti, ampak tudi širše. Velik del publike napol resignirano sedi in šari po svojih pametnih telefonih ter se »izobražuje« o najnovejših podvigih turbo trženjskega klana Kardashian ali pa se nasmiha globokim filozofskim dilemam predsednika Pahorja na instagramu: iti ali ne iti danes v solarij? In če je del krivde mogoče na strani govorca, bi jim pragmatizem najbrž moral vseeno narekovati, da enostavno vstanejo in odidejo. Navsezadnje večina ve, kaj so oportunitetni stroški (stroški izgubljenih priložnosti).

Spet drugi del publike, pogosto manjši, sledi in posluša. Kdo si mogoče celo dela zapiske. So prisotni, vidi se, da jih stvar celo zanima. A ko pride čas vprašanj, večina njih pogleda naokrog in nato povesi pogled. Jih je strah izpostaviti se, da bodo imeli drugačno mnenje od svojih »sotrpinov«, ali pa so polovico predavanja razmišljali, kaj in kako vprašati? Sam se večkrat poskušam »poigrati« s slovenskim občinstvom ter rečem kaj namerno provokativnega ali pa kakšno neumnost. Večinoma nič, tišina. Upam, da si vsaj kdo po koncu predavanja misli, da sem »kreten«. Potem so razumeli poanto.

Debata je tisto, zaradi česar so ZDA politično veliko bolj robustne od Evrope, kjer je dialog pogosto obliž za izogibanje sprejemanju odgovornosti. Kolikokrat se v kakšni slovenski instituciji išče konsenz in dialog v stvareh, pri katerih je treba razpršiti odgovornost na kolektiv, zares velike odločitve pa se medtem sprejemajo pod mizo?

Evropejci smo resda civilizacija individualističnih zahodnjakov, a naša »socialna« kultura in navezanost na državo, kot mamo dojiljo, sta nas razorožili pri sprejemanju osebne odgovornosti za svojo usodo, ki vključuje predvsem imeti ter izražati lastno mnenje. Tu je Slovenija bolj evropska od Nemčije ali Francije.

Navsezadnje, Evropa je zibelka zahodne civilizacije, ki je izumila znanost in demokracijo. Zakaj smo potem na obeh področjih začeli tako zelo zaostajati za ZDA in celo Azijo? »Boljši« naj bi bili od robatih »jenkijev«, ki so po kavbojsko s pištolo za pasom osvajali Divji zahod in se danes pehajo za denarjem ali pa javno rečejo, karkoli jim pade na pamet. Bolj »kreativni« naj bi bili od Azijcev, ki menda nimajo svojega mnenja ali celo osebnosti, saj so nekakšni »kolektivistični droni«. Upam, da prepoznate ironijo.

Ko sem pred dobrim letom gledal vsa tri velika televizijska soočenja med takratnima predsedniškima kandidatoma Donaldom Trumpom in Hillary Clinton od začetka do konca, sem prepoznal veliko več kot le mešanico televizijskega šova in otročjega političnega obračunavanja, ki je spominjalo na prepire dveh otrok v peskovniku. Evropejci s(m)o zviška gledali na omenjena soočenja kot »necivilizirana«, skoraj barbarska. Navsezadnje, mar se s slovenskega vidika ni bolj konstruktivno prepirati, kdo je več naredil za narod v drugi svetovni vojni na kateri strani?

Pred leti sem kot doktorski študent v ZDA doživel svoj prvi in daleč največji šok, in to prav v razredu. Tam ljudje debatirajo. Nimajo samo mnenj, ampak so jih pripravljeni soočiti. Morajo jih soočiti! Nihče ne sme biti tiho. Če se ne oglasiš, te ni. In priložnost za dobro priporočilo profesorja ali pomembno osebno poznanstvo, ki ti bo koristilo v prihodnosti, bo spolzela mimo tebe.

A tisto, kar me je najbolj presenetilo, nista bili srditost debatiranja in pripravljenost zagovarjati svoja stališča do zadnjega atoma energije. Najbolj me je presenetilo, da nihče tudi diametralno nasprotnih stališč in mnenj ni jemal osebno. Celo najbolj zagrizeni zagovornik Bernieja Sandersa, ki je v ZDA označen za »socialista«, pri nas pa bi prej sodil na levo sredino, ter najbolj goreč republikanski Trumpov podpornik, ki ne verjame v globalno segrevanje, mnenj svojih nasprotnikov nista vzela osebno. Še več. Oba sta verjela, da njuna nasprotna mnenja ustvarjajo boljšo Ameriko. Čeprav tega na prvi pogled ne moremo reči vedno o političnih soočenjih na ameriškem političnem parketu ali televiziji, prevladuje občutek, da gre za igre besed, ki naj zabavajo. Ni osebno.

Pa v Sloveniji? Pri nas nasprotno mnenje vedno vzamemo zelo osebno. Kot napad! Slovenci tudi nismo najboljši poslušalci. V deželi pod Alpami, kjer je vsak od nas oddaljen le za stopinjo prostosti, pred pogovorom z drugo osebo pogosto razmišljamo, kaj ji bomo povedali in kako jo bomo »premagali«. Nobeden ni boljši, vsi smo enaki. V seriji člankov, objavljenih v Harvard Business Review, so številni strokovnjaki opozorili na ključno sposobnost t. i. aktivnega poslušanja za uspeh pri vodenju ljudi ali delu v timu, ki vodi v učenje. Melissa Daimler tako pravi, da je aktivno poslušanje »najbolj spregledano« menedžersko sredstvo, ki loči menedžerje od dobrih vodij. Teh imamo zato vse manj. Pomislite, kolikokrat vaš šef pretežni del sestanka govori, namesto da bi vas poslušal? Se kdo res česa nauči? In prav zaradi tega Sabina Nawaz pravi, da je večina poslovnih sestankov predolgih in neproduktivnih, ker se ljudje ne poslušajo, ampak jih izkoristijo le za egocentrične monologe.

A vrnimo se na začetek. Zaključek letošnjih politično-poslovnih »oskarjev« v Davosu je postregel s svojevrstnim presenečenjem. Predsednik Trump je presenetil. Njegov govor je bil celo konstruktiven, manj napadalen in bolj spravljiv. Del laične javnosti si to mogoče razlaga po svoje kot eklatanten dokaz gotove bipolarne motnje. Kaj pa, če ne? Se je prekaljeni politik enostavno prilagodil kulturi evropske politične retorike »dialoga«? Velik del zahoda, zlasti Evrope, ne razume ameriške kulture debate, ki jo zmotno meša z evropsko »civilizirano« kulturo dialoga. Kaj je bolj učinkovito, pa je nedvomno stvar debate, ne dialoga. A gre za dve zelo različni filozofiji. In prav debata je tisto, zaradi česar so ZDA politično veliko bolj robustno okolje od Evrope, kjer je dialog pogosto obliž za izogibanje sprejemanja odgovornosti. Kolikokrat se v kakšni slovenski instituciji išče konsenz in dialog v stvareh, pri katerih je treba razpršiti odgovornost na kolektiv, medtem pa se zares velike odločitve sprejemajo pod mizo?

Ko boste naslednjič sedeli za pogajalsko mizo, v publiki kot poslušalka ali poslušalec, ali se po napornem dnevu prerekali glede smeti oz. nepomite posode s svojo »boljšo polovico«, ne razmišljajte, kaj boste zabrusili »nasprotni« strani, ampak raje aktivno poslušajte. In takrat si boste lahko ustvarili mnenje, ki bo veliko bolj učinkovito in si ga boste tudi lažje upali izreči, pa četudi pred večstoglavo množico neznancev ali pa sindikalnih pogajalskih partnerjev. Najbrž se bomo vsi več naučili, kaj se bo pa tudi spremenilo.

Dr. Matevž Rašković, predavatelj na Šoli za trženje in mednarodno poslovanje na Univerzi Viktorija v Wellingtonu na Novi Zelandiji