Dr. Matevž Rašković: Popoletni blues

So si res odpočili ali pa so na dopustu dejansko doživeli šok in ugotovili, da ne znajo več »delati nič« oziroma se pogovarjati s svojimi boljšimi polovicami? Mogoče pa so samo veseli, da so nazaj ...
Sam sem v preteklosti vedno načrtoval svoj poletni dopust tako, da sem odšel na začetku poletja na kratek oddih za par dni, na glavni letni dopust pa sem odšel proti koncu poletja, vedno ko so moji šefi prišli nazaj z dopusta. Koristi so bile dvojne. Prvič, lahko sem delal v miru, ko so bili moji kolegi na dopustu (in naredil več ter »počistil« stare grehe). Drugič, uspešno sem se izognil njihovemu podopustniškemu zagonu in novim (norim) idejam o tem, kaj vse bi lahko še počeli.

Reuters

V svoji uspešnici Iskanje svojega toka (ang. Finding Flow) Mihaly Csikszentmihalyi izpostavlja čedalje pogostejši pojav povečanega stresa in anksioznosti ljudi v obdobju dopustov. Sliši se paradoksalno, a gre za precej pogost pojav sodobnih turbozasedenih »profesionalcev«, ki so navajeni dolgih delavnikov in odvisni od občutka sreče, ko »premagujejo« različne izzive v službi. Podobno kot pri igrah na srečo ali pa pri kompulzivnem preverjanju elektronske pošte in družbenih omrežij gre tudi v primeru tako imenovane hiperzasedenosti za neke vrste adrenalinsko odvisnost in potrebo po neprestanem vznemirjenju ter samodokazovanju.
Raziskava nizozemskih raziskovalcev, objavljena v znanstveni reviji Applied Research in Quality of Life je leta 2010 na vzorcu 1530 Nizozemcev postregla z zanimivim rezultatom. Medtem ko so raziskovalci opazili občutno višje stopnje zaznave sreče pred in med dopustom pri tako imenovanih dopustnikih glede na ljudi, ki niso odšli/bili na dopustu, pa med skupinama tako rekoč ni bilo nikakršne razlike že takoj po dopustu. Mar to pomeni, da ima dopust samo trenutni pozitivni učinek? Odvisno, a pogosto zna biti tako.

Zakaj?

Turbozasedeni »profesionalci« so odvisni od občutka sreče pri kompulzivnem preverjanju elektronske pošte in družbenih omrežij ali hiperzasedenosti. To je adrenalinska odvisnosti in potreba po neprestanem vznemirjenju.

V fazi pred dopustom številni ljudje doživljajo sočasno najvišje stopnje zaznane sreče, a tudi povečane stopnje stresa. Gre za sladko-grenke občutke. Po eni strani vidijo prihajajoči dopust kot svetlo luč na koncu predora. Mnogi se temeljito pripravljajo na dopust, hodijo na fitnes za svojo idealno poletno postavo ali pa skrbno načrtujejo različne oglede znamenitosti, adrenalinske aktivnosti in/ali obiske eksotičnih restavracij. Občutek sreče, ki ga pri tem doživljajo, je povezan s fenomenom tako imenovane izmišljene prihodnosti. Ta je povezana z idealiziranimi pričakovanji glede prihodnosti. Kot je v svoji nedavni knjigi o Izmišljenih prihodnostih pri založbi Harvard University Press izpostavil ekonomski sociolog Jens Beckert, pričakovanja in tako imenovane izmišljene prihodnosti predstavljajo temelj sodobne ekonomije – od financ in finančnih naložb (današnje vrednosti delnic so odvisne od pričakovane uspešnosti podjetij v prihodnosti) do potrošnje in trženja. Lep primer so vsakoletne vplačane članarine za fitnes vadbo in druge oblike telesne vadbe, ki pogosto ostanejo neizkoriščene. Samo v ZDA ljudje menda na leto vplačajo za več milijard ameriških dolarjev tovrstnih letnih članarin. Novo leto in začetek novega šolskega leta sta najpomembnejša letna mejnika za tovrstno vedenje. Z vplačilom letne članarine za fitnes se nam zdi, da smo vsaj korak bliže naši sanjski postavi za prihodnje poletje.
Toda, na drugi strani je obdobje pred dopustom lahko tudi izredno stresno. Pogosto je povezano z nerealnimi zadolžitvami in dodatnimi delovnimi obremenitvami. Razlog za to so številni roki, dodatne obveznosti ter občutek, da moramo nadoknaditi čas, ko ne bomo v službi. Kot da je dopust delodajalčev ali pa šefov dar nam, ne pa pravica delavca.

Razlog za poletno depresijo so lahko tudi nerealni načrti o tem, kaj vse bomo počeli na dopustu.

Koliko izmed nas preživi na primer zadnji dan pred odhodom na dopust do večera v službi, nato pa pridemo utrujeni domov ter ugotovimo, da ni še nič spakirano? Prav zaradi tega sem v službi vedno poskušal napovedati svoj dopust kak dan pred dejanskim odhodom na poletni dopust. Zame se je dopust vedno začel vsaj en dan prej najprej v glavi. Le tako sem se lahko ustrezno »dekompresiral« ter zbistril misli. Podobno sem vedno naredil tudi ob vrnitvi. Če je le bilo mogoče, sem se vrnil v petek ter nato izkoristil vikend za aklimatizacijo nazaj v realnost. Ta je pogosto vključevala čiščenje stanovanja. Nič ni hujšega kot vrnitev z dopusta v stanovanje ali hišo, ki jo je razdejal preddopustniški orkan.

Vsi poznamo in se zavedamo fenomena pomladne utrujenosti ali pa zimske depresije, ko nam primanjkuje sončne svetlobe in vitamina D. A malo med nami pozna tako imenovani popoletni blues, ki ga psihologi imenujejo bolj strokovno kot poletno sezonsko afektivno neravnovesje (ang. summer seasonal affective disorder). Gre za posebno obliko nekakšne poletne depresije. Povzroči jo sezonski šok našemu življenjskemu bioritmu, ki je povezan s poletnim dopustom. Nanj vpliva več dejavnikov, ki so povezani z obdobjem pred, med in po dopustu.
Večini med nami nikoli ne uspe izklesati svoje popolne poletne postave. Ko odvržemo vse plasti oblačil, ki so zakrivala naše telo v hladnejših mesecih, na novo odkrijemo svoje »nepopolno« telo. Poslabšanje samopodobe pogosto poglobijo še primerjave z drugimi »popolnimi« telesi na dopustu, zlasti tistimi, ki živijo za poletno nastavljanje na plaži, med letom pa štejejo kalorije in garajo v fitnesu.
Vzrok za poletno depresijo so lahko tudi nerealni načrti o tem, kaj vse bomo počeli na dopustu. Pogosto nadkompenziramo in si ustvarimo nerealna pričakovanja, ki jih ne moremo uresničiti. V izdelavi svojih načrtov pozabimo na utrujenost in hektični tempo pred dopustom ali pa na vpliv vročine in neprespanosti na dopustu, kjer so noči pogosto daljše od dnevov, tudi zaradi višjega vnosa vitamina B (npr. prek piva).

Reuters

Za mnoge poletni dopust pomeni zmanjšanje dohodka na eni strani (nižje plačilo in/ali upad dodatnega prihodka v poletnih mesecih) ter dodatne stroške na drugi strani. Soočenje s popolnoma izpraznjeno denarnico lahko še dodatno poglobi naš popoletni blues, še posebej če bomo potrebovali mesece za sanacijo naših financ. To na žalost še predobro vem iz lastnih izkušenj, ko sem pred štirimi leti na krilih nove partnerske veze splaniral »sanjsko« tritedensko popotovanje po Aziji, za katero sem najel cel manjši kredit. Dopust je bil odličen preizkus najine zveze, ki se je končala veliko prej, kot sem dejansko odplačal kredit.
Najverjetneje najbolj ironičen dejavnik za popoletni blues pa je pogosto kombinacija tako imenovane »dopustniške zavisti« ter občutka, da mora biti naš poletni dopust nekaj zares izjemnega. Na žalost tudi poletni dopust za vse več ljudi postaja statusni simbol. Tako imenovani »dopust doma« oziroma ang. staycation pa je skoraj sramoten. Le kam so šli časi počitnikovanja v slovenskih gorah ali pa v majhni sindikalni prikolici v natrpanem kampu pod borovci in grlicami?

Reuters

Obstajajo tudi pomembne medkulturne razlike v preživljanju letnega dopusta. Medtem ko bo na primer večina Fincev izkoristila poletni dopust za čas z družino v svoji poletni hišici ob jezeru, se bodo trume Nizozemcev odpravile s svojimi prikolicami in avtodomi na kampiranje na Jadran. Polovica Slovenije se bo preselila na svoje vikende v Istro, druga polovica pa jih bo obiskala vsaj za kakšen podaljšan konec tedna. Japonci in Korejci bodo pač delali, Kitajci pa šli odkrivat širni svet ter dnevno za nakupe zapravili okoli tisoč ameriških dolarjev. No, na Novi Zelandiji se poletni dopusti časovno ujemajo z božičnimi prazniki. Najpogostejše dopustniško opravilo pa predstavlja letni ritual pleskanja svoje lesene hiše, ki ji novozelandsko muhasto vreme ne prizanaša. In v ozadju se nekje v senci 26-stopinjskega novozelandskega »vročinskega vala«, tako kot na Balkanu, cvrejo klobasice na žaru. Manjkajo le čevapčiči in ajvar, namesto zadnjega hita Severine pa igra kultna pesem Elle Fitzgerald z naslovom Poletje (ang. Summertime).