Dr. Matevž Rašković: »Obraz«

Ko sem pred kratkim neki julijski nedeljski večer sedel na koncertu, ki ga je ob tem jubileju organiziralo veleposlaništvo Republike Koreje za Slovence v našem kulturnem hramu, me je ganila energija začetnega nagovora starejšega belolasega korejskega mojstra v nacionalnem kostumu na začetku spektakularne predstave, ki je sledila. Čeprav mi je uspelo v korejščini prepoznati le štiri besede, in sicer »slovensko ljudstvo« (korejsko Slovenia saram) in »korejsko ljudstvo« (korejsko Hanguk saram), dejansko niti ni bilo treba razumeti korejsko. Mojster se je priklonil občinstvu in s tem izkazal globoko spoštovanje povezavam med številčno majhnim narodom pod Alpami in relativno številčno »majhnim« 50-milijonskim južnokorejskim narodom v vzhodni Aziji.

Omenjeni državi poleg vse bolj cvetoče mednarodne trgovine prek Luke Koper na različne načine povezujejo tudi presenetljive vzporednice v njuni izvozni usmerjenosti in odvisnosti, podobno skocentrirani strukturi njunih gospodarstev, prepletenost politike in gospodarstva, pomen in dostopnost visokošolskega izobraževanja, presenetljiva podobnost njunih geostrateških položajev v svojih regijah in delno celo sorodne zgodovinske vzporednice, vsaj z vidika novejše zgodovine.

In medtem ko je na slovenskih strani bodla v oči odsotnost vsaj kakšnega visokega državnega predstavnika, ki bi uradno sprejel poklon večtisočletne kulture in enajstega največjega gospodarstva na svetu majhnemu »podalpskemu palčku«, ki se pravkar prebija skozi puberteto, je neomajna spoštljivost na korejski strani lepo ponazarjala ključno filozofsko razliko med vzhodom in zahodom. Med »njimi« in »nami«. Globalizaciji in vse močnejšim gospodarskim vezem navkljub, o čemer so pričali tudi številni slovenski poslovneži na dogodku, so med nami še vedno velik razlike. Slovenci se jih najbrž večinoma niti ne zavedamo, Korejci pa jim stoično kljubujejo.

ni podpisa

Zahodna civilizacija in na njej temelječe kulture, med katere lahko uvrstimo tudi Slovenijo, v svoji filozofski in svetovnonazorski biti temeljijo na konceptu krivde. Ta nima samo močnega verskega ozadja v rimskokatoliški veri, ampak tudi jasen vpliv na naše institucionalne ureditve, družbenokulturne strukture in tudi medsebojne odnose, bodisi na osebni, poslovni bodisi na državni ravni. Imamo jasna pravila, norme in vrednote. Ko je posamezniku dokazano, da jih je kršil, sledi sankcija. Vse, kar ni neposredno prepovedano, je najbrž dovoljeno. Dokler nismo spoznani za krive, smo predpostavljeno nedolžni. Smo družba posameznikov, ki je organizirana skupaj, ker je to bolj učinkovito. A nikoli se nimamo za del »ene družine«. Posameznik se raje sprašuje, kaj lahko naredi država zanj, kot pa kaj lahko naredi za boljšo državo. Bi bili Slovenci lahko kdaj sposobni samoiniciativno zbirati zlato in zlatnino, da ju prostovoljno predamo državi in tako pomagamo poplačati državni dolg, kot so to, na primer, naredili Korejci na začetku 20. stoletja, ko je državi grozil bankrot?

Medtem ko je na slovenskih strani v oči bodla odsotnost vsaj kakšnega visokega državnega predstavnika, ki bi uradno sprejel poklon večtisočletne kulture in enajstega največjega gospodarstva na svetu majhnemu »podalpskemu palčku«, je neomajna spoštljivost na korejski strani lepo ponazarjala ključno filozofsko razliko med vzhodom in zahodom.

Delamo, kar lahko, in pri tem potrebujemo jasna in eksplicitna pravila, ki nam prepovedujejo, česa ne smemo. Vse drugo nas pogosto ne zanima. Če nas dobijo, potem je ključno, da vsaj nismo spoznani za krive, četudi nam do tega pomaga »procesna napaka« ali »zastaralni rok«. Koliko zahodnih tajkunov si je ob kakemu škandalu sodilo samih, tako kot to nemalokrat naredijo na vzhodu zaradi pretiranega sramu? Glavno je, da nihče nikoli ni za nič »kriv«. Mogoče tudi zato tako radi igramo vlogo žrtev in iščemo krivce povsod drugod. Kriva je država, kriva je vlada, kriva je politika, krivi so kupci, krivi so konkurenti, krivi so sosedje, kriv je šef, krivi so tujci, krivi so vedno drugi …

Vzhodna civilizacija in na njej temelječe kulture, med katere lahko uvrstimo tudi večtisočletno korejsko kulturo, v svoji filozofski in svetovnonazorski biti na drugi strani ne temeljijo na konceptu krivde, ampak na konceptu sramu. Le-ta ima močno ozadje v prevladujoči konfucijski filozofiji, ki je pustila močan pečat v vzhodni Aziji ter temelji na hierarhiji in podrejenosti odnosov v družbi.

V družbah, ki so morale na geografsko zelo strnjenih področjih zagotoviti obstoj relativno številnega ljudstva glede na zmožnosti njihovih naravnih okolij in razpoložljivih virov (na primer Kitajska, Koreja, Japonska), so bile koristi kolektiva vedno nad koristmi in željami posameznika. To je bil edini recept za preživetje, saj ni bilo veliko prostora za sebičnost ali celo želje posameznikov. Si lahko predstavljate, da bi 1,4 milijarde Kitajcev vleklo vsak na svojo stran?

Le tako je lahko bil zagotovljen obstoj družbe in preživetja domovine, ki jo vzhodne civilizacije dojemajo kot neke vrste družino. To najlepše ponazarja mandarinska »beseda« za državo oziroma domovino, ki je sestavljena iz dveh pismenk: »država« in »družina« (kit. guó jiā).

In v odsotnosti pravnih mehanizmov ter drugih institucionalnih ureditev se je že pred tisočletji v vzhodnih azijskih družbah vzpostavil drugačen in za tisto okolje učinkovitejši način družbenega delovanja, ki je precej pripomogel tudi k vzpostaviti novega ekonomsko-politično-vojaškega ravnovesja med zahodom in vzhodom ter je zdaj pomembno družbeno-kulturno gonilo tako imenovanega azijskega gospodarskega čudeža, iz katerega bi se lahko tudi marsikaj naučili.

Medtem ko na zahodu radi sodimo »druge« in krivimo naše nasprotnike (bodisi v vojni, politiki, poslu ali čez sosedsko ograjo), star konfucijski pregovor ponazarja pomembnost spoštovanja in ohranitev obraza tudi v najhujši bitki: »Spoštuj nasprotnika, kajti ta bo prvi, ki bo odkril tvoje napake« (in ti tako pomagal napredovati).

Če si slovenski poslovneži lahko privoščijo nerazumevanje kompleksnosti in zapletenost pravil komuniciranja s Korejci in se z njimi, na primer, rokujejo tako močno, da skoraj pokajo členki, ter imajo pri temu eno roko v žepu hlač ali pa takoj hitijo pospravljati prejete vizitke v svoje suknjiče, ne da bi jim namenili dovolj veliko pozornost, je na ravni zunanje politike na žalost veliko manj možnosti za »izgubo obraza«, čeprav nam druga stran tega nikoli ne bo dala vedeti.

Dr. Matevž Rašković, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani