Dr. Matevž Rašković o slovenski lokomotivi 
na Balkanu

Bila je tako glavni ekonomski motor jugoslovanskega vlaka. Beograd je veljal za strojevodjo, Makedonija in Kosovo pa sta kot najmanj razviti regiji veljali za nekakšni zavori. To je razumel in s pridom izkoriščal tudi stari dobri maršal Tito, ki je zahodnim posojilodajalcem vedno razkazoval najmanj razvite južne dele skupne države v upanju na njihovo finančno pomoč, predstavnike iz Skupnosti neuvrščenih pa vedno peljal na Brdo pri Kranju ali v svojo poletno rezidenco na Bledu. Romunski diktator Ceaușescu se je tam menda počutil celo tako zelo dobro, da je nekoč po sestanku Skupnosti neuvrščenih držav, ki se ga je udeležil tudi severnokorejski Kim Il Sung, tam ostal več dni celo po tem, ko je že odšel maršal Tito. Znebili naj bi se ga šele, ko so mu po pomoti izklopili elektriko in vodo.

Slovenska podjetja in blagovne znamke so v Jugoslaviji uživala velik ugled in postala sinonim kakovosti. Tudi po razpadu Jugoslavije so številna slovenska podjetja še kar nekaj časa s pridom izkoriščala pozitivno podobo Slovenije v državah nekdanje Jugoslavije, ki so jo jemala za skoraj samoumevno. Slovenci smo veljali za pridne, delavne, evropske. Naši izdelki so bili kakovostni in cenovno dostopni. Za generacije potrošnikov srednjih let ali za generacije starejših jugonostalgikov so bili pralni stroji Gorenje, mineralna voda Radenska ali čokolada Gorenjka še dolgo pojem kakovosti in spomin na »dobre stare čase«.

Toda prihod tuje konkurence po koncu vseh vojn v 90. letih, ki se je na vstopanje na trge nekdanje Jugoslavije bolje pripravljala ter jih ni imela za samoumevne, je spodkopal »navidezno slovensko prednost« na teh trgih. Svoje je naredilo tudi pretirano poveličevanje Evropske unije v očeh številnih Slovencev, ki so se nenadoma sramovali svoje polpretekle zgodovine ter trge nekdanje Jugoslavije jemali za drugorazredne. Z nastopom svetovne ekonomske in finančne krize leta 2008 so se dokončno razblinile tudi iluzije Slovenije kot nekakšne balkanske Švice. Še več, številna paradna slovenska podjetja ter prepoznavne blagovne znamke, kot so Fructal, pašteta Argeta in Mercator, so v zadnjem času sama postala tarče prevzemov iz regije. Najboljši sosed je postal najboljši »komšija«.

Z nastopom svetovne ekonomske in finančne krize leta 2008 so se dokončno razblinile tudi iluzije Slovenije kot balkanske Švice.

A vrnimo se spet k vprašanju dojemanja Slovenije in Slovencev v državah nekdanje Jugoslavije. Lani smo s kolegi v Centru za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani v projektu s podporo slovenske nacionalne raziskovalne agencije ARRS izvedli obsežno raziskavo o stereotipih med vsemi narodi nekdanje Jugoslavije. Po več kot 25. letih od razpada Jugoslavije smo med populacijo mladih, ki so bili rojeni po razpadu nekdanje skupne države želeli preveriti stereotipe in nagnjenost k poslovanju z drugimi narodi nekdanje Jugoslavije. In kakšno je dojemanje Slovenije in Slovencev med mladimi, ki ne delijo spominov na »stare dobre čase« ter pionirsko prisego k skupni jugoslovanski nadnacionalni identiteti, ki ji je sledil kos velike sadne torte?

Mavric Pivk

Na petstopenjski lestvici 13 značilnosti Slovence drugi narodi nekdanje Jugoslavije najvišje ocenjujejo z vidika delavnosti (3,46), natančnosti (3,26) ter pameti (3,25) in podjetnosti (3,25). Najnižje smo ocenjeni z vidika nacionalizma (2,36), kar je v resnici tudi pozitivno. Predvsem Kosovci (3,58) in Srbi (3,53) dojemajo Slovence kot zelo podjetne, medtem ko jih kot najmanj podjetne dojemajo Makedonci (2,84). Tudi z vidika delavnosti Srbi (3,89) in Kosovci (3,72) dojemajo Slovence kot zelo delavne, medtem ko jih kot najmanj delavne dojemajo Bosanci (3,20). Na splošno imajo Srbi in Kosovci najboljše mnenje o Slovencih na vseh pozitivnih značilnostih v primerjavi z drugimi narodi nekdanje Jugoslavije ter najnižje ocene na vseh negativnih značilnostih v primerjavi z drugimi narodi nekdanje Jugoslavije. Z vidika odprtih asociacij so Srbi Slovence najpogosteje označevali za »prijazne« (14,1 odstotka), »delavne« (11,4 odstotka) in »kulturne« (5,7 odstotka), Kosovci pa kot »delavne« (13,4 odstotka), »kulturne« (10,8 odstotka) in »civilizirane« (8,9 odstotka). Za primerjavo so naši sosedje Hrvati najpogosteje Slovence opisovali kot »prijateljske« (6 odstotkov), »male« (3,9 odstotka) in »delavne« (3,6 odstotka).

Z vidika naklonjenosti poslovanja s Slovenci, bi na petstopenjski lestvici najraje s Slovenci poslovali Srbi (3,82), ki jim sledijo Črnogorci (3,54) in Hrvati (3,54). Najtrše bi se z nami pri poslovnih pogajanjih pogajali Hrvati (2,71), najmanj trdo pa Makedonci (2,01). Najlažje bi rešitev za nastale poslovne probleme s Slovenci poiskali Srbi (3,48), najtežje pa Makedonci (2,94). In če bi večina mladih v Srbiji in na Hrvaškem z vidika tako imenovane družbene razdalje bila pripravljena imeti »Slovenca za soseda«, bi jih drugi »tolerirali« predvsem kot »poslovne partnerje« (op. p. kar je večja družbena razdalja).

Kot vidimo, je z mladimi generacijami, ki so se rodile po razpadu skupne države, izpuhtel večji del pozitivnega čustvenega in nostalgičnega naboja do Slovencev. Slovenci v regiji še vedno veljamo za relativno bolj delavne in pridne, a velika večina narodov nekdanje Jugoslavije bi nas raje imela le za poslovnega partnerja, kot za bližnjega soseda. Slovenska lokomotiva je tako z novimi generacijami izgubila svoj čar in ji je zmanjkalo pare. Vloga rezervnega vagona na koncu nemško-francoskega evropskega vlaka pa je najbrž za marsikoga manj glamurozna. A na to najbrž gledam čez lužo tudi sam mogoče nekoliko cinično in preveč evroskeptično. Delno pa najbrž tudi zaradi dejstva, da se še vseeno lahko spomnim torte na koncu svoje pionirske prisege, čeprav nisem kot zadnja generacija pionirjev res več vedel, za kaj v resnici sploh še gre. 

Dr. Matevž Rašković, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, Fulbrightov štipendist na Univerzi Harvard, FAS Sociologija