Dr. Matevž Rašković: Kaj bi rekel Heraklit, ko bi stopil v našo Sočo?

Najbrž gre za mešanico zgodovine, pomešane z duhom »bratstva in enotnosti«, v katerem se pri nas še vedno (vsaj na vsakdanji deklarativni ravni) poudarja pomen solidarnosti in vzajemnosti. Slovenci smo tudi izredno kolektivističen narod, kar je najbrž med drugim posledica tega, da smo drug od drugega oddaljeni le za kakšno »stopinjo prostosti«. Vsak med nami pozna nekoga, ki pozna nekoga. Pa naj potrebujemo zdravnika za operacijo, bančnega referenta za nekoliko ugodnejšo obrestno mero pri kreditu ali celo ministra za to ali ono.

V takšni družbi se ne spodobi niti, da bi na primer predsednik države prejemal plačilo, ki bi bilo več kot le nekajkrat višje od plače hišnika. Skoraj bogokletno pa je razmišljati, da bi živel v razkošni državni rezidenci »na račun davkoplačevalcev«, če pa se lahko približa ljudem tako, da z njimi asfaltira ceste in koplje jarke. To je »dovoljeno« le kakšnemu tajkunu, ki mu je uspelo »podtakniti« svoje dolgove slabi banki, pa še to samo, če to naredi diskretno ali dobi srčno-žilno bolezen, zaradi katere ni v stanju prestajati zaporno kazen. In medtem se njegova sestra čudežno vozi z novim mercedesom, njegovi otroci pa imajo subvencioniran vrtec. Zakaj tega potem ne spremenimo?

Nesporno je tudi, da nam okolje, v katerem živimo, v Sloveniji omogoča neprimerljivo visoko kakovost življenja. To je dejstvo, pa naj tarnamo nad državo, institucijami, zdravstvom, šolstvom ali gospodarstvom, kolikor želimo. Koliko izmed nas se na delo vozi pol ure ali manj in ima možnost po službi hitro skočiti na Šmarno goro ali kakšen sosednji hrib ter se nadihati čistega zraka?

Veliko. Prometne konice v Ljubljani in drugih večjih slovenskih mestih so med 15. in 17. uro, v Šanghaju pa med 16. in 22. uro. »Vse je relativno, in odkar sem živel v Šanghaju in vsak dan zabil od štiri do pet ur v prometu, ne tarnam niti nad gnečo v Ljubljani na deževen petek ob 16. uri.«

Greh bi bil, če bi si človek želel še kaj več od večje hiše z bolj bujnimi pelargonijami, ki bi jih lahko občudovali sosedi, ali pa bolj razkošne ikebane za 1. november.

Skoraj greh bi bil, če bi si človek na primer želel še kaj več od, recimo, boljšega avtomobila in večje hiše z bolj bujnimi pelargonijami, ki bi jih lahko občudovali sosedi, ali pa bolj razkošne ikebane za 1. november. In skoraj patološko zaznamovanje praznika mrtvih ni samo sociološko-antropološki fenomen, temveč kaže tudi na to, da se Slovenci raje obračamo v preteklost, kot pa zremo v (negotovo) prihodnost. Slovenci ne maramo negotovosti, mogoče sicer radi tvegamo, a samo takrat, ko nam za to ni treba sprejemati individualne odgovornosti. Lep primer so na primer krediti v švicarskih frankih, pa sem celo sam eden izmed tistih, ki sem ga do nedavnega imel. Spremembe? Joj, raje ne, hvala. Lahko bodo šle stvari tudi na bolje, in nad čim bomo potem tarnali?

Antični filozof Heraklit iz Efeza je v živel v 6. in 5. stoletju pr. n. št. in veliko razmišljal o življenju in človeku. Njegovo razmišljanje o spremembah in njihovi naravi je rušilo dotedanje dogme o statičnosti vesolja in človeškega življenja, ki jih je na primer zagovarjal še en velik antični filozof, Permenid, v istem obdobju. Najbolj znani Heraklitov epigram je tisti o reki, ki je doživel nekaj različnih prevodov. Meni najljubši se glasi:

»Človek hkrati stopi in ne stopi v isto reko. Človek je in ni (isti človek) in reka je in ni (ista reka).«

Heraklitov epigram je doživel niz različnih interpretacij. Nekateri v njem vidijo reko kot simbol nenehnih sprememb. Življenje se kot reka neprestano spreminja. To so facti bruti. Voda v reki ni nikoli ista, pa ne samo zaradi onesnaženja in vse več smeti ali nove hidroelektrarne. Tudi če bi bila, se človek spremeni zaradi izkušnje z reko. Ohladi se, sprosti se, prestraši se, lahko izgubi življenje ali pa s pomočjo nje začne kovati dobičke oz. odpluje daleč stran. Ni več isti človek.

In če Slovenci ne maramo negotovosti in se izogibamo spremembam, kaj potem to pomeni z vidika Heraklitovega epigrama o reki? Če se vse spreminja, zakaj bi se torej spreminjali še mi? Če stojimo na mestu, se bo tako ali tako spremenila naša okolica, zato smo si prihranili energijo za spremembe, ki jo lahko raje vložimo drugam. Če je tako, potem potrebujemo samo pragmatizem in prilagodljivost, da se prilagodimo življenju, ki se vrti okoli nas. Pa ga imamo? Na žalost pogosto opažam, da energijo raje trošimo za objokovanje »tistega nekoč« in tarnanje nad tistim »kako bo«. Slovenci ne samo da ne maramo sprememb, kar je čisto legitimno. Na žalost se pogosto nismo pripravljeni niti prilagajati, kar pa je lahko zelo nespametno.

Spet drugi vidijo v Heraklitovem epigramu predvsem veliko ironijo, ki postaja vse bolj relevantna z vidika današnjega časa. S tem, ko se reka neprestano spreminja, v resnici ostaja vedno enaka. Ne ista, temveč enaka. Če so osnovna sila našega življenja spremembe, potem moramo prav v njih najti svojo stalnost. Je Heraklit pred več kot dvema tisočletjema in pol doumel veliko življenjsko ironijo našega časa: nikoli sicer nič ne more ostati isto, a večinoma je vse lahko enako kljub vsemu napredku in spremembam.

Koliko izmed nas hodi vsak dan v službo, menja mobilne telefone, obleke, službe, partnerje, prijatelje, svoj dom ali celo državo, v kateri živi? Vsak dan je toliko novih informacij, novosti, novih dražljajev. Vse mora biti novo, drugačno, samo da ni isto. A večina se nas vseeno boji, da ne bo tudi enako. Nikoli ne moremo biti isti človek, a pogosto živimo ne glede na spremembe v svojem življenju enako. Refren priljubljene pesmi na spletu lepo povzame mehanskost našega vsakdana: »Kuća, posao, kuća, posao …«

Namesto da se upiramo spremembam ali pa v njih poskušamo najti svojo stalnost, je pomembno, da se osredotočimo nase. Reka je ali pa ni ista. Je to v resnici sploh pomembno? Kaj pa mi? Le mi imamo moč nad tem, ali bomo ali ne bomo (tudi) enaki.

Včasih je dobro, da se spremenimo in postanemo drugačni. Opustimo kajenje, mastno hrano, začnemo živeti bolj zdravo, odhajamo prej iz službe, da preživimo več časa s svojimi najbližjimi. Se prisilimo ljubiti z zakoncem po desetih letih zakona. Spet drugič je treba spremeniti svoje življenje, da lahko ostanemo enaki. Da ohranimo v sebi tisti življenjski žar, energijo, strast, veselje. Da ne izgubimo samih sebe. Da ne otopimo, zakrknemo, ugasnemo, uvenimo. To lahko zahteva tudi npr. selitev na drug konec sveta, recimo na Novo Zelandijo. Ne zato, da bomo drugačni, ampak zato, da ostanemo enaki. Isti tako ali tako ne bomo nikoli, pa četudi ne spremenimo ničesar.

Dr. Matevž Rašković, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani in gostujoči profesor na Šanghajski univerzi za mednarodno poslovanje in ekonomijo (SUIBE)