Dr. Jože Damijan: Čemu ta krvava bitka za jalov demografski sklad?

Krvava bitka za DRS se je vnela zaradi dveh ključnih vprašanj: ali bo DRS portfeljski vlagatelj ali upravljavec strateških in pomembnih naložb ter kdo bo upravljal DRS. Še bolj poenostavljeno, bitka se je bíla za to, ali bo DRS res »neodvisni avtonomni sklad« ali le prejemnik dividend. Iz tega izhaja politični vpliv, predvsem z vidika možnosti kadrovanja lastnih kadrov v nadzorne in upravljavske položaje v podjetjih.

Na prvi pogled je ta bitka za DRS sicer povsem nepomembna, ker je tudi DRS po svoji koristnosti nepomemben. Po zakonu o SDH je letna obveznost Kapitalske družbe do pokojninske blagajne odvisna od višine letnega usklajevanja pokojnin, pri čemer je ta višina omejena s 50 milijoni evrov, kolikor znaša obveznost Kapitalske družbe tudi letos. Ker letni izdatki pokojninskega sistema znašajo okoli pet milijard evrov, od tega 4,2 milijarde evrov za izplačila pokojnin, preostalo pa za zdravstveno zavarovanje upokojencev, nadomestila plač in različne dodatke, je z enim odstotkom prispevek Kapitalske družbe k letnim obveznostim pokojninske blagajne nepomemben.

Predlog zakona o SDH sicer res določa, da se v DRS ob portfelju Kapitalske družbe v skupni višini dobrih 930 milijonov evrov (znotraj tega predvsem delež v Zavarovalnici Triglav) prenese še naložbe Modre zavarovalnice in se v prihodnjih letih zanj načrtno namenja deset odstotkov kupnine od prodaj kapitalskih naložb države in njihovih dividend. To premoženje se nato oplaja dvajset let in leta 2040 naj bi DRS začenjal prispevati tekoče donose od upravljanja premoženja v pokojninsko blagajno. Ministrstvo za finance je pripravilo projekcije vrednosti naložb DRS do leta 2040, pri čemer je uporabilo dokaj hude predpostavke o dinamiki donosov portfelja DRS med tremi in osmimi odstotki na leto. Po tej optimistični predpostavki naj bi se vrednost portfelja DRS do leta 2040 celo podeseterila (na deset milijard evrov), sklad pa naj bi v pokojninsko blagajno na leto prispeval celo 800 milijonov evrov svojega letnega donosa. Vendar je bolj realističen konservativni scenarij MF ob do triodstotnem realnem letnem donosu, po katerem bi bil DRS po letu 2040 sposoben v pokojninsko blagajno prispevati okoli 100 milijonov evrov letnega donosa. To je nominalno sicer dvakrat več kot zdaj, vendar bo glede na projekcije to še vedno le okoli 1,7 odstotka letnih izdatkov pokojninske blagajne. Torej pljunek v morje.

Leon Vidic

DRS je s tega vidika nepomemben, tako kot sedanja Kapitalska družba. Vendar le na prvi pogled. Bitka za DRS namreč ni bitka za izboljšanje položaja pokojninske blagajne, ampak za to, kdo bo upravljal državno premoženje. V osnovi je treba vedeti, da je bil intimni namen snovalcev DRS predvsem, kako zmanjšati vpliv Boruta Jamnika na upravljanje državnega premoženja. Ta »večni upravljavec« državnega premoženja se je ob spremembi sistema upravljanja kapitalskih naložb iz »dvomotornega« (Kad in Sod) v centraliziranega (najprej AUKN, zdaj pa SDH) spretno umaknil v Modro zavarovalnico, prek katere je obvladoval sicer formalno obvladujočo Kapitalsko družbo (Kad) ter prek svojih kadrov tudi SDH. Njegov vpliv na SDH je sedanja koalicija postopno rezala z umikanjem »njegovih kadrov« iz uprave (Runjak, Pirc, Strojin Štamparjeva), s sedanjim predlogom zakona o DRS pa mu jemlje še to moč.

Bitka za to, ali bo DRS upravljavec strateških in pomembnih naložb ali le portfeljski vlagatelj, je namreč bitka za to, kdo bo imenoval nadzornike družb v portfelju in s tem vplival na imenovanje članov uprav teh družb. Iz tega je razvidna kapitalska moč ter osebna in politična vplivnost njegovih upravljavcev. Če bo DRS samostojno upravljal svoj portfelj, bodo njegovi upravljavci tudi imeli to moč, če pa bo zgolj portfeljski vlagatelj, bo upravičen le do letnih dividend in brez vpliva na kadrovanje.

S tega vidika je treba to bitko razumeti za sicer jalov DRS. Med ključnimi borci za obvladovanje DRS najdemo tudi Desus, svobodne sindikate in zvezo društev upokojencev. Prve najbrž zanima le politični vpliv (stranka ima toliko moči, kolikor vplivnih položajev v državni upravi in njenih gospodarskih družbah lahko ponudi), druge pa najbrž le prestižni (»biti zraven«) in finančni del participacije pri aktivnem upravljanju (sejnine nadzornikov).

Med ključnimi borci za obvladovanje Demografskega sklada najdemo tudi Desus, svobodne sindikate in zvezo društev upokojencev.

V tej bitki za DRS sem povsem nevtralen. Intimno pa sem, iz izključno strokovnih razlogov, bolj na strani stališč ministrstva za finance, kjer poudarjajo, da mora upravljanje kapitalskih naložb države ostati centralizirano. Eden ključnih formalnih napredkov Slovenije glede upravljanja državnega premoženja je bila centralizacija upravljanja na podlagi priporočil OECD iz leta 2009. Takrat se je upravljanje premoženja iz dveh samostojnih skladov (Kad in Sod) formalno centraliziralo v Agencijo za upravljanje naložb (AUKN), kar naj bi načelno izboljšalo transparentnost in učinkovitost upravljanja. V praksi je bil učinek te načelno izboljšane transparentnosti in učinkovitosti upravljanja sicer zanemarljiv. Po eni strani je Borut Jamnik, ki se je umaknil v Modro zavarovalnico, formalno podrejeno Kadu, obdržal svoj vpliv v Sodu in SDH. Po drugi strani pa imenovanje nadzornikov v družbah v lasti države ni postalo nič manj politično in strokovno, saj prevladujoča stranka v koaliciji potisne svoje apriori izbrane, strokovno podhranjene kadre skozi kadrovska sita akreditacijske komisije in dejansko politično neodvisni ter dejansko strokovni kadri nimajo nobenih možnosti za imenovanje v nadzorne svete.

Vendar pa ne glede na to ta centralizirani sistem upravljanja ob sprejeti strategiji upravljanja kapitalskih naložb države in klasifikaciji teh naložb (med strateške, pomembne in portfeljske) načelno omogoča povečano transparentnost in učinkovitost upravljanja, le »metode dela« na SDH je treba izboljšati. Če bi DRS dali pravico do upravljanja svojega porfelja, bi se tako vrnili k staremu »dvomotornemu« sistemu, le da bi se Sod in Kad preimenovala v SDH in DRS. To pa je korak nazaj glede transparentnosti in učinkovitosti upravljanja.

Po drugi strani pa DRS ni nujno nepomembna institucija, če bi vlada njegov portfelj ustrezno oblikovala. V portfelj DRS bi bilo smiselno vključiti vse strateške naložbe države in dodati še, denimo, 50-odstotni delež v NLB ter tako to državno lastništvo »zakleniti«, da ga ne bi bilo mogoče odprodati brez dvetretjinske večine v parlamentu. Hkrati bi morali DRS naložiti, naj dodatne prilive iz dividend in kupnin od odprodaje pomembnih in portfeljskih naložb države ustrezno investira. Del v varne, vendar nizko donosne državne obveznice, del pa v donosnejše delnice uspešnih domačih in tujih podjetij. S tem bi se donosnost portfelja DRS dejansko lahko povečala, njegov prispevek v pokojninsko blagajno pa se povečal nad sedanjo bagatelno raven.

Verjamem, da bo tu zmagala vladna opcija. Prvič, ker je želja »odriniti Jamnika od korita« prevelika. In drugič, ker bi se sicer morala zagovarjati pred OECD in EU, čemu korak nazaj glede upravljanja kapitalskih naložb države. Upam le, da bo kolateralna korist te bitke, da se bodo transparentnost in učinkovitost upravljanja naložb države ter donosnost DRS in pomembnost za pokojninsko blagajno res povečale.

dr. Jože Damijan, redni profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani