Dr. Damijan: Trgovinska vojna ali kdo lahko zaustavi Trumpa

Večina je pričakovala, da ga bo vodenje največje gospodarske sile obrusilo in da se bo tudi pod vplivom interesov ameriških korporacij ter pritiskov javnosti unesel v svojih namerah po enostranskem povečanju zaščite ameriškega gospodarstva, po zmanjšanju imigracij in graditvi mehiškega zidu, po drastičnem znižanju davkov in po ukinitvi Obamove zdravstvene reforme. Toda ne, Trump se je izkazal za še bolj »norega«, kot je kdorkoli pričakoval. In spodbuditev trgovinske vojne spada med tiste ukrepe, ki so se zdeli še najbolj neverjetni.
Trgovinska vojna namreč spada v arzenal ukrepov, ki se 80 let po uničujoči izkušnji iz 30. let prejšnjega stoletja ne uporabljajo več. Vsak študent ekonomije dobi intravenozno lekcijo, da je trgovinska vojna nekaj najbolj neumnega. Nekaj, s čimer izgubijo vsi, in mehanizem, ki je gospodarski upad iz leta 1929 pomagal razširiti v globalno gospodarsko depresijo. Študentom v nekaj grafih pokažemo, kako začetek enostranskih zaščitnih ukrepov ene države vodi v spiralo trgovinske vojne, ki se je zaradi njene notranje dinamike ne da več ustaviti.

Vsak študent ekonomije dobi intravenozno lekcijo, da je trgovinska vojna nekaj najbolj neumnega. Nekaj, s čimer izgubijo vsi.

Redkokdaj se namreč teorija in realnost tako ujameta kot v primeru trgovinske vojne med državami. Ko ena država začne z uvedbo zaščitnih ukrepov, druga se odzove z enakimi povračilnimi ukrepi, nato prva še poveča obseg zaščitnih ukrepov, druga prav tako … in tako naprej, dokler se uvozni zaščitni ukrepi ne dvignejo do ravni, ko se trgovina drastično zmanjša. Poglejte šolski primer eskalacije trgovinske vojne na primeru ZDA in Kitajske. Trump je uvedel enostransko zaščito na 50 milijard dolarjev uvoza kitajskih izdelkov. Kitajska je bila prisiljena vrniti v isti smeri. Kar Trumpa ni ustavilo, »vložek« je povečal za štirikrat na 200 milijard dolarjev, Kitajska je vrnila v isti meri, Trump pa napovedal »maščevanje« v še večji meri.
Podobno se dogaja na fronti med ZDA in EU, kjer Trumpa ne spametuje niti analiza, ki so jo naredili v njegovem svetu ekonomskih svetovalcev o škodljivosti uvedbe carin na aluminij in jeklo za ameriške proizvajalce. Niti napoved ameriškega proizvajalca kultnih motociklov Harley Davidson, za uvoz katerih so države EU dvignile uvozno carino na 30 odstotkov, da bo proizvodnjo preselil iz ZDA. Nasprotno, to je Trumpa še bolj spodbudilo.
No, ekonomika trgovinske vojne je uničujoča. O tem imamo zelo nazorno izkušnjo iz velike depresije v prejšnjem stoletju. Če hočete videti, kako se trgovinske vojne v praksi končajo, si morate predstavljati sliko pajkove mreže oziroma spirale, ki ima na oseh prikazano vrednost svetovne trgovine po mesecih od začetka trgovinske vojne. Takšna slika je bila narejena za prikaz učinkov globalne trgovinske vojne, ki sta jo leta 1930 zakuhala republikanska senatorja Smoot in Hawley z danes negativno slavnim Smoot-Hawleyjevim carinskim zakonom (mimogrede, v zadnjih dveh stoletjih so v ZDA trgovinske vojne vedno zakuhali republikanci, demokrati pa zniževali uvozno zaščito).

Je danes »podlaga« kaj drugačna, so sentimenti kaj drugačni kot pred slabimi 90 leti in je možnost tretje svetovne vojne izključena? Osebno ne bi stavil na to.

Izhodišče te pajkove mreže je januar 1929 (pred »črnim petkom« in izbruhom velike depresije v ZDA), ko je vrednost svetovne trgovine znašala slabe tri milijarde dolarjev. Leto kasneje se je kljub izbruhu svetovne gospodarske krize in Velike depresije v ZDA vrednost svetovne trgovine skrčila le za 250 milijonov dolarjev. Nato pa na sceno stopita republikanska senatorja Smoot in Hawley, da bi uresničila, kar so republikanci obljubljali v predvolilni kampanji – povečanje carin na tuje izdelke. Kljub številnim protestom gospodarstvenikov in peticiji tisočerice ameriških ekonomistov je junija 1930 tedanji ameriški (republikanski) predsednik Hoover podpisal Smoot-Hawleyjev zakon, ki je podvojil ameriške uvozne carine (z 25,9 na skoraj 50 odstotkov). Prizadete države so nemudoma uvedle povračilne ukrepe in trgovinska vojna je eskalirala. Posledica te trgovinske vojne je bila, da se je v zgolj treh letih vrednost svetovne trgovine skrčila na zgolj tretjino tiste iz leta 1930 (na milijardo dolarjev).

Jure Eržen

Smoot-Hawleyjev carinski zakon je bil seveda že vnaprej videti kot velika norost s predvidljivimi katastrofalnimi učinki. Toda kar pri tem preseneča, je to, da te norosti nihče ni bil sposoben ustaviti. Ne akademski ekonomisti, ne največji gospodarstveniki, ne tuji državniki. Leta 1930, ko se je Smoot-Hawleyjev zakon še »pacal« v ameriškem senatu, so proti tej norosti protestirali tako rekoč vsi trezni ljudje v ZDA. Leta 1930 je kar 1028 ameriških ekonomistov podpisalo peticijo proti Smoot-Hawleyjevemu zakonu. Tovarnar Henry Ford je zakon ocenil kot »ekonomsko norost« in vso noč preživel v Beli hiši, da bi prepričal predsednika Hooverja, naj ne podpiše zakona. Tudi glavni direktor J. P. Morgana je šel pred predsednikom skoraj na kolena in ga prosil, naj ne podpiše zakona. Toda ni pomagalo, Hoover je zakon podpisal. Preostalo je zgodovina, vključno z drugo svetovno vojno.
In to kljub temu da je (demokrat) Franklin D. Roosevelt, ki je konec leta 1932 zmagal na predsedniških volitvah, Smoot-Hawleyjev zakon nemudoma razveljavil. Toda bilo je prepozno, duh je ušel iz steklenice, trgovinske vojne ni bilo več mogoče izničiti. In ta trgovinska vojna v začetku 30. let je dejanski krivec za razširitev velike depresije po razvitem svetu, saj se je prek nje zmanjšanje agregatnega povpraševanja iz posamične države kot rak širilo v druge, trgovinsko povezane države.
Ključno vprašanje danes je, ali lahko Trumpa še kaj ali kdo ustavi. Lahko kdo ustavi norost nekoga, ki verjame, da ima prav in da dela prav kljub tonam enopomenskih nasprotnih dokazov? Lahko kdo zaustavi predsednika največje gospodarske sile, ki ima za glavnega svetovalca »norega profesorja« Petra Navarra? Zadnji je letos spomladi dejal, da so trgovinske vojne dobre za državo, ki jih začne, oziroma za državo, ki ima trgovinski deficit. No, Navarro je tudi avtor izjave, ki je na twitterju postala viralna – v njej je pojasnil svojo vlogo ekonomskega svetovalca kot osebe, ki pač najde analitske argumente, s katerimi potrdi Trumpovo intuicijo, ki je po definiciji vedno pravilna. Spominja nekoliko na Severno Korejo in svetovalce Kim Džong Una, mar ne?

Ko sem lani jeseni pripravljal prezentacijo za konferenco slovenskih nabavnikov o protekcionizmu pred nami, sem bil do možnosti trgovinske vojne precej zadržan. Izhajal sem namreč iz teze, da je danes večina svetovne industrijske proizvodnje organizirana v obliki globalnih verig vrednosti, v katerih zahodne, predvsem ameriške multinacionalke organizirajo proizvodnjo sestavnih delov v različnih državah. Po zaslugi proste trgovine se te komponente nato stekajo predvsem na Kitajsko ali v Mehiko, kjer jih sestavijo v končne izdelke, ki se nato izvozijo v vse države sveta. Za delovanje globalnih verig vrednosti sta potrebna prosta trgovina in čim bolj prost pretok kapitala. Lani sem predvideval, da bodo menedžerji in lastniki največjih ameriških korporacij znali prepričati Trumpa, da bi bili uvedba carin in trgovinska vojna uničujoči za njihove, ameriške ekonomske interese.

No, bil sem preveč optimističen. Trumpa je v vmesnem času obiskala plejada menedžerjev največjih ameriških korporacij, na čelu s Timom Cookom iz Appla, največje delniške korporacije na svetu, in prosila za razumnost glede uvedbe uvoznih carin. Zaman. Brata Koch, lastnika največje ameriške korporacije v zasebni, družinski lasti, ki že desetletja prek različnih fundacij financirata različne konservativne think-tanke, kot so Fraser Institute, lobiste in ekonomske študije z namenom predstavljanja argumentov v korist deregulacije naftne in finančne industrije, energetike, znižanja davkov in proti študijam o globalnem segrevanju, in ki obilno donirata republikanski stranki ter sta z velikimi donacijami pomagala ustoličiti Donalda Trumpa, sta pred kratkim napovedala boj proti Trumpovemu uvajanju carin. Velik del resursov svojih fundacij sta namenila študijam, objavam v medijih in lobističnim akcijam, ki naj bi pokazale škodljivost Trumpovih carin za ameriško gospodarstvo.

Jure Eržen

Toda lahko Trumpa te argumentacije ustavijo? Težko. Kot kaže, njegov odziv na napoved Harley Davidsona o zaprtju tovarne v Kansasu in selitvi dela proizvodnje v tujino, da bi se izognil negativnemu učinku evropskih carin, to Trumpa še utrjuje v prepričanju, da dela prav in da bodo zaščitni ukrepi podobno delovali tudi v nasprotni smeri. Namreč, da bodo ameriške korporacije, ki zdaj proizvajajo v tujini, zaradi ameriških uvoznih carin začele seliti proizvodnjo nazaj v ZDA. In da bodo tuje multinacionalke začele investirati in odpirati delovna mesta v ZDA.
Bodo res? Če bo trgovinska vojna še naprej eskalirala, bo do neke mere dosežen tudi ta učinek. Podjetjem z nizkimi maržami se izplača okrepiti del proizvodnje za ameriški trg v obstoječih obratih v ZDA. Applu, ki dosega 70-odstotno maržo na svoje proizvodne stroške, pa carina v višini 15 odstotkov ne pomeni tako veliko, da bi prekinil svojo globalno verigo vrednosti, ki se v proizvodnem delu končuje v kitajskem FoxConn Cityju.
Toda problem trgovinske vojne je večji. Običajno je eskalacijo povračilnih ukrepov težko ustaviti, saj v igro vstopijo čustva, prestiž in nacionalni ponos. Zato je težko napovedati, kako daleč bo privedla Trumpova carinska vojna, saj ima Trump še dve leti in pol, da »se igra« to nevarno igro. Smooth-Hawleyjeva carinska vojna je na koncu privedla do 2. svetovne vojne. Seveda je bila takrat podlaga temu veliko nezadovoljstvo v številnih državah zaradi gospodarske depresije in politike varčevanja. Je danes »podlaga« kaj drugačna, so sentimenti kaj drugačni kot pred slabimi 90 leti in je možnost tretje svetovne vojne izključena? Osebno ne bi stavil na to.

 red. prof. dr. Jože Damijan Katedra za mednarodno ekonomijo in poslovanje Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani