Doba občutkov

V slogu »hard work, hard play« bi morali to početi ne le v prostem času, temveč tudi na delovnem mestu. Pravzaprav bi morali v podjetjih uveljaviti novo merilo uspešnosti poslovanja in sicer to je količina smeha na zaposlenega na dan. Tako bi obdržali ali celo k svoji poslovni zgodbi pritegnili najboljše kadre, ki bi v dobri poslovni klimi preslišali glasna vabila lovcev na glave in se bolj zavedali pomembnosti »čustvenih stroškov zamenjave«. Vprašajte se vendarle, le kdo si zares želi nekaj dodatnih tisočakov na račun svojega dobrega počutja, zdravja, sreče, zadovoljstva, družine in prijateljev?! Znanec, ki sem ga poleti srečala na ulici, se je ujel ravno v to na prvi pogled mamljivo zanko. Lovec na glave ga je mamil z vsem, nova služba (globalna korporacija) mu je dala vse in obenem tudi vse vzela. A v tej korporaciji ne zmore več. Odhaja. Čustveni strošek zamenjave je bil prevelik. Preostal mu je zavod za zaposlovanje. Upa, da mu pomaga najti izgubljeno srečo (beri: normalno življenje).
Da ne bo pomote – ta fama okoli sreče mi gre že na živce; nič drugega ni kot novodobni pritisk, ki nas prej onesrečuje kot osrečuje. A dejstvo je, da vendarle živimo v dobi občutkov ali v čustveni ekonomiji, kjer prodajajo (beri: premagujejo konkurenco) tisti, ki kupcem/strankam zagotavljajo boljše življenje in jim ponujajo sanje. In prodati nematerialno dobrino je bistveno težje kot prodati pločevinast avto. Prodajalci avtomobilov morajo – če hočejo doseči cilj prodaje – postati prodajalci sanj. Bolj ko so pri tem prepričljivi, boljši so. Vendar to ne uspe vsem; na včerajšnjem Forumu Pomp so spomnili, da se po svetu vozijo avtomobili približno 995 avtomobilskih znamk, pri čemer jih na pamet znamo našteti le približno osem. Najverjetneje osem tistih, ki so spoznali, da pri prodaji, kot pravita Nordström in Ridderstrale v knjigi »Funky business – ko zaigra talent, kapital pleše«, ni koristno biti tako presneto »normalen«. V dobi občutkov je nujno vsaj malo kršiti pravila, spregledati normo ali dve, se zabavati. Le tako imamo možnost za svojo nišo, kratkotrajen monopol in zaslužek. Navsezadnje je posel loterija, pri kateri velja, da če kupite srečko, imate 99 odstotkov možnosti, da ne boste zadeli ničesar. Če pa je ne, pa stoodstotno. Torej, nekomu tisti odstotek pripada. Zakaj ne vam?

Optimizem velja. A premorejo ga le srečni. Ste med njimi? To vam iskreno privoščim ...