Digitalni Lenin: kitajska politekonomska »mutacija« ali družbena inovacija?

Sporočilo se mi je zdelo najprej prisrčno, zlasti v luči počasnosti in točnosti Slovenskih železnic. A po poznejšem premisleku na vlaku se mi je zdelo vse bolj strašljivo. Kje je Deutsche Bahn dobil mojo telefonsko številko? Ali tako imenovani veliki brat na Deutsche Bahn bedi nad vsakim potnikom? Imam sploh še kaj zasebnosti? Če je bil opisani primer najbrž posledica mojega »vezanega« nakupa letalske karte in vozovnice za vlaka prek Lufthansine spletne strani, kjer mora človek navesti tudi kontaktno mobilno številko, pa se najbrž vsi zavedamo, da postaja naše življenje ob vedno večjem tehnološkem napredku, digitalizaciji ter »pametnih« tehnologijah vsak dan manj zasebno in avtonomno. In kam vse to pelje? Odgovor se lahko skriva na Kitajskem.

Od ustanovitve Ljudske republike Kitajske leta 1949 sta bila marksizem in leninizem ključni ideološki podstati kitajske komunistične oblasti, ki sta legitimirali »očetovsko« vlogo oblasti in močno državo s poudarkom na »izobraževanju ljudstva«. A ko se danes sprehajam po kateremkoli urbanem delu Kitajske, se mi zdi ob vseh nebotičnikih in neverjetni infrastrukturi ter gospodarskem vrvežu vpliv marksizma in leninizma (vsaj) na kitajski vsakdanjik že zdavnaj zbledel. Nekaj, s čimer se razen 80 milijonov Kitajcev, ki so člani partije, in 10 milijonov študentov, ki morajo med študijem še vedno poslušati predmete, povezane z marksizmom in leninizmom, vsaj preostanek Kitajcev ne ukvarja več. Pa je res tako?

Inovacijo za internetno varnost in informatizacijo predsednika xija z občudovanjem gleda marsikateri voditelj 
po vsem svetu.

Z razmahom informacijsko-komunikacijske tehnologije na Kitajskem ter novo, peto generacijo kitajskega političnega vodstva se je Lenin vrnil v novi, digitalni podobi skozi zadnja vrata. Močnejši kot kadarkoli! Splošno znano je, da večina zahodnih družbenih aplikacij in omrežij, kot so facebook, youtube in twitter, na Kitajskem ne deluje. Ne deluje niti google, podjetje je raje preneslo svoje strežnike v »sosednji« Hongkong. Kitajce pred zloveščimi vplivi zahoda namreč »ščiti« veliki kitajski požarni zid. Tega znajo Kitajci sicer spretno obiti, a za okoli 97 odstotkov prebivalstva so internet ter družbene aplikacije (na primer qq ali wechat) virtualni mehurček predvsem za komuniciranje s prijatelji in deljenje slik, vse pogosteje pa tudi za nakupovanje, plačevanje in celo bančništvo.

To ne pomeni, da družbena omrežja in aplikacije na Kitajskem ne obstajajo, daleč od tega, toda dejstvo je, da je internet že od nekdaj veljal za posebej občutljivo področje za kitajske oblasti. Če skrbno bedenje kitajskih oblasti nad kitajskim virtualnim svetom ni nič novega, kje pa se potem skriva novi, digitalni Lenin?

Prihod nove generacije kitajskega političnega vodstva leta 2012 s predsednikom Xi Jinpingom na čelu je oznanil pomemben ideološki in tehnološki preobrat v kitajski politiki, kakršnemu nismo bili priča vse od Deng Xiaopinga in njegove reformne politike. Predsednik Xi se je poleg konsolidacije in očiščenja kitajske visoke politike namesto na gospodarske teme raje preusmeril na področje tehnologije, virtualnega prostora in kibernetske varnosti. Zelo napredno, a zakaj?

Zavedal se je dejstva, da lahko internet in informacijsko-komunikacijska tehnologija postaneta glavni orodji kitajskih oblasti, ne pa njena sovražnika. Lenin se je presenetljivo hipstersko digitaliziral. Le leto po prihodu na oblast, leta 2013, je kitajsko vodstvo na 18. partijskem kongresu ustanovilo delovno skupino za internetno varnost in informatizacijo, na njeno čelo pa so presenetljivo postavili prav predsednika Xija. Mnogi so se takrat spraševali o ozadju te poteze, danes se ne sprašuje skoraj nihče več. Nasprotno, družbeno-informacijsko inovacijo, ki so jo v slogu digitalnega leninizma začele uvajati kitajske oblasti, z občudovanjem gleda marsikateri bolj ali manj demokratičen voditelj ali vlade po vsem svetu.

ni podpisa

Bistvo novega, digitalnega leninističnega modela se skriva v konceptu nekakšnega »družbenega kreditnega ratinga« (podobno kot ima vsak Američan v ZDA svoj kreditni rating, angl. credit score). Ta naj bi »ovrednotil« družbeni profil in položaj vsakega posameznika v družbi (kot nekakšna družbena davčna številka ali stari dobri emšo). Temeljil naj bi na integraciji demografskih podatkov (poročni stan, število otrok, izobrazba), ekonomskih podatkov (dohodek, premoženje, naložbe), podatkov iz javnih registrov (sodni register, vozniški in drugi prekrški, plačilna nedisciplina, tožbe), podatkov o plačilih (podatki s transakcijskih računov, plačila s kreditnimi karticami), podatkov delodajalcev (letne ocene dela in uspešnosti), podatkov o potrošniškem vedenju (vzorci potrošnje, večji nakupi) in celo vedenju na internetu in družbenih omrežjih (obiskovanje spletnih strani, spremljanje določenih vsebin, omrežja prijateljev). Na podlagi omenjenega ratinga naj bi posamezni državljani imeli »pravičnejše pogoje« pri iskanju zaposlitve, kupovanju nepremičnine, pridobivanju posojil, obdavčitvi in celo možnosti potovanj v tujino.

Če sami sebe mirimo, da se kaj takega ne more zgodi na »demokratičnem zahodu«, najbrž živimo v iluziji. Navsezadnje se v ZDA že več mesecev krešejo mnenja, kdo je kriv, da se je novi ameriški predsednik, takrat še kandidat, ujel med telefonske prisluhe. Ko sem na primer zadnjič iz svoje Googlove elektronske pošte pošiljal sporočilo, sem pozabil dodati priponko, na katero sem se skliceval v mailu. Po pritisku na gumb »pošlji« me je Google prijazno opozoril, da moj mail nima priponke. Da, Google bere vaše maile! Digitalni Lenin je očitno še kako živ tudi na zahodu, čeprav mu je najbrž ime digitalni Donald, Miro ali pa Angela. Skušnjave so enostavno prevelike, družbeno okolje pa vse bolj negotovo.