Denar in javni servis

Vam je poznano ime Alberto Mujica? Pred časom sem že pisal o njem. Gre za nekdanjega levičarsko usmerjenega urugvajskega predsed­nika. V nasprotju z nepregledno množico formalno deklariranih levičarskih politikov ali celo kaviar levičarjev je Mujica v obdobju, ko je bil na čelu države, v resnici živel na »socialistični« način – in tako živi še danes, saj namesto da bi na državne stroške še naprej prebival v predsedniški palači in najemal storitve tam zaposlenega osebja, kar mu sicer po ustavi pripada, z ženo živita na kmetiji v predmestju prestolnice Montevideo ter gojita in prodajata krizanteme.

Leta 2010, ko je bil še predsednik Urugvaja, se je vozil v več kot dvajset let starem Volkswagnovem hrošču. Tisto leto je bila vrednost vozila ocenjena na 1800 ameriških dolarjev, kar je bilo vse njegovo zasebno premoženje. Ironija je hotela, da mu je pozneje neki bogataš zanj ponujal milijon dolarjev. A Mujica se ni dal. Dejal je, da mu ga je sicer pripravljen prodati, a le, če bo milijon podaril urugvajskim brezdomcem prek programa, ki ga podpira.

Menda je danes 84-letni Mujica precej boljšega zdravja kot številni nekdanji urugvajski politiki njegove generacije, ki so se (preveč) radi gibali v družbi nekaterih spornih urugvajskih vplivnežev in tajkunov.

Zdaj pa potegnite vzporednico s slovensko politično tragikomedijo, ki je nastala po odstopu Marjana Šarca kot predsednika vlade. Številni predstavniki javnega servisa, torej naši politiki – ministri, poslanci, državni sekretarji in kar jih je še –, vse dneve tuhtajo samo o tem, kako bi ostali pri koritu in še naprej vlekli tiste tri ali štiri jurčke evrov plače iz davkoplačevalske malhe.



Namenoma sem uporabil izraz »predstavniki javnega servisa«, kajti zdi se, da se je v vsej tej nepotrebni in neupravičeni fami, ki jo predvsem mediji, pa tudi drugi, gradijo okrog politikov, izgubilo bistvo njihovega položaja, ki ga imajo v družbi – da so (vsaj če govorimo o parlamentarni demokraciji, ki je vzpostavljena v Sloveniji) zgolj predstavniki javnega servisa oziroma služabniki ljudstva, ki jih tudi financira. Kakršenkoli zvezdniški status, ki jim ga hočejo podeliti predvsem nekateri tretjerazredni novinarji, je skregan z njihovim na ustavi temelječim družbenim poslanstvom, torej zastopanjem in servisiranjem državljanov, ki so jih izvolili na ta položaj. Samo to in nič drugega. Pika.

Še nekaj o denarju. Že ptički čivkajo, da se večina politikov v Sloveniji rekrutira iz krogov takih ali drugačnih prodajalcev megle, ljubiteljev razmeroma lahko zasluženega denarja in številnih privilegijev na državni pogon. Ne trdim, da vsi, večina pa vsekakor. Med kandidati za različne politične funkcije običajno ne najdemo uspešnih podjetnikov, znanstvenikov, zdravnikov, umetnikov, pravnikov, novinarjev, športnikov, torej tistih, ki v resnici predstavljajo dodano vrednost v družbi. Najdemo pa cel kup nekdanjih občinskih ali vaških funkcionarjev, propadlih podjetnikov, takih in drugačnih »svetovalcev« dvomljivega slovesa, različnih oprod stricev iz ozadja in kar je še teh bizarnih položajev in značajev.

Prvi namreč politike ne potrebujejo, niti za svoje lastno profiliranje, še manj za zagotovitev finančne varnosti. Oboje že imajo. V politične vode bi morda vstopili le zaradi tega, ker bi želeli v resnici nekaj v družbi spremeniti na bolje. A se kljub vsemu odločijo, da tega ne bodo storili, iz preprostega razloga, ker se jim upira, da bi nekaj let preživeli v okolju, v katerem človeka ne nagrajujejo na podlagi njegovih naprednih idej, delavnosti, nadpovprečnega talenta, rezultatov, altruizma in podobno, ampak nečastnega kupčkanja, zakulisnih iger, blefiranja, poniževalnega prilizovanja in brezpogojne poslušnosti šefom.

Jasno je, da ne želijo preživeti svojih najbolj ustvarjalnih let v okolju, v katerem se njihovi potenciali ne morejo izraziti v najboljši mogoči meri – še toliko bolj zaradi znane »slovenceljske« mantre, po kateri je treba tiste, ki v družbi izstopajo, če se le da onemogočiti ali/in ustaviti. Zato se seveda odločijo, da bodo kariero raje nadaljevali v okoljih, v katerih so cenjeni in spoštovani – v ordinaciji, gledališču, laboratoriju, na fakulteti, v medijski hiši, odvetniški pisarni, na športnih terenih.

Bistveno vprašanje je torej, kako narediti politiko privlačno za najboljše kadre. Naj se navežem kar na antični rimski senat. Znano je, da so bili etični standardi za ljudi, ki so kandidirali za člane rimskega senata, postavljeni izjemno visoko. Senatorji v starem Rimu se brez odobritve senata denimo niso smeli ukvarjati z bančništvom niti niso smeli biti pogodbene stranke kateregakoli javnega naročila. Brez odobritve senata sploh niso smeli zapustiti Italije. In še najpomembnejše: svojo funkcijo so opravljali častno in brezplačno, kar je pomenilo, da so bili skoraj vsi rimski senatorji (neodvisni) premožneži in bogataši.

To zadnje pravilo je bilo pravzaprav genialno – z njim so ubili dve muhi na en mah: najprej so s pravilom o brezplačnem opravljanju senatorske funkcije preprečili, da bi se zanjo potegovali različni tretjerazredni (in podkupljivi) kruhoborci, hkrati pa so zagotovili, da bodo senatorsko funkcijo opravljali neodvisni in izobraženi gospodje, ki bodo – ravno zaradi tega, ker so ekonomsko neodvisni – v resnici polno delali v javno korist.

Naj se spet vrnem k podalpski deželici: menite, da je iluzija, da bi lahko tudi v slovenskem parlamentu nekoč sedeli sodobniki rimskih senatorjev? Torej politična crème de la crème? Ali da bi Slovenci za predsed­nika dobili svojega človekoljubnega, skromnega, na cekinčke popolnoma neobčutljivega Alberta Mujico?

Seveda se to še nekaj časa ne bo zgodilo. A starorimska formula je v resnici univerzalno uporabna. Začeli bi lahko že s preprostim anketnim vprašanjem, postavljenim aktualnim slovenskim politikom, ki bi se glasilo: »Ali bi bili pripravljeni naslednji politični mandat opravljati popolnoma brezplačno?«

Tudi če bi dobili le tri odstotke pozitivnih odgovorov, bi vedeli, da se ravno v teh treh odstotkih skrivajo inovatorji, začetnike nove generacije, iz katere bi lahko nastala prava, profesionalna politična elita, ki bi delala izključno v javno korist.