Davčne olajšave le za del podjetji

Med bolj problematičnimi je nepriznavanje investicijskih olajšav v sektorju turizma in drugih storitvenih dejavnostih, ki potrebujejo sofisticirano programsko opremo. V zakonodaji se recimo pohištvo ne priznava kot investicija, čeprav je v turistični dejavnosti to ena izmed najobsežnejših investicij in jo slovenski turizem še kako potrebuje. Tudi sicer je priprava administracije za koriščenje olajšav izjemno zapletena in zahteva usklajeno delovanje pravne, ekonomske in inženirske stroke, kar je pri marsikaterih, predvsem manjših in srednje velikih podjetjih zaradi premajhnih kadrovskih virov neizvedljivo.

Tudi večja, poslovno uspešnejša podjetja se po besedah naših sogovornikov zaradi administrativnega bremena z olajšavami ne ukvarjajo in plačujejo več davka, čas, ki bi ga namenili za pripravo dokumentacije za koriščenje olajšav, pa raje posvečajo ustvarjanju dodane vrednosti. Kompleksna davčna zakonodaja, ki je v tujini prepoznana za dokaj nestabilno, skupaj z delovnopravno zakonodajo, pa je tudi razlog, da kljub zanimivim investicijskim priložnostim tuj kapital raje odide v sosednje države.

Kar pa je morda še huje, pa je to, da država z olajšavami »nagrajuje« le tista podjetja, ki že imajo tradicijo in po letih visokih stroškov pobirajo sadove svojega dela. Drugi izziv je tudi v tem, da so iz državne spodbude izvzeta vsa novonastala podjetja, ki v tej fazi rasti vse prihodke namenijo za razvoj, predvsem pa za plače, zaradi česar nimajo obdavčljive razlike, torej ničesar, kar se lahko razbremeni. Pri malih in srednje velikih podjetjih, predvsem pa s.p.-jih uveljavljanje olajšav, kompetenčno in stroškovno predstavlja preveliko administrativno breme.