Če čebele zmorejo, zmoremo tudi mi

Monica Lewinsky! To je bil pred leti klasičen odgovor marsikoga, ki je v javnomnenjskih anketah odgovarjal na vprašanje, kaj je največji problem ameriškega predsednika Billa Clintona. In res. Tedaj je Clinton doživljal velikanske pritiske.
Fotografija: Voranc Vogel
Odpri galerijo
Voranc Vogel

Časopisi so zgodbo prodajali kot vroče žemljice, Hillary je norela, mednarodna skupnost tavala v megli.Skratka, možakar je bil v velikih škripcih. Takrat je bil Alastair Campbell, nekdaj desna roka britanskega premiera Tonyja Blaira, priča telefonskemu razgovoru med Blairom in Clintonom. Pogovarjala sta se o strategiji reševanja kriznih žarišč. Kljub drami v kariernem, političnem in osebnem življenju je Clinton v razgovoru deloval mirno in osredotočeno. Na vprašanje, kako je to zmogel sredi takšne življenjske zmešnjave, je odgovoril: »Imam resnično preprost cilj. To je preživetje. Moja strategija je, da vsak dan vstanem, se osredotočim na tisto stvar, ki jo kot ameriški predsednik lahko spremenim na bolje, in jo taktično izpeljem.« Torej, ameriški predsednik je vedel, da se odlika dobrega voditelja skriva v treh besedah: cilj, strategija in taktika. Temu bi zagotovo pritrdil dr. Kenan Crnkić, priznani univerzitetni profesor ekonomije, ki tezo, da karierni uspeh ni odvisen od vnaprej začrtane usode, ampak od postavljenih ciljev, utemeljuje s konstitucijo čebel. Kot pravi, je površina čebeljih kril velika le 0,7 kvadratnega centimetra, teža cele čebele pa celo 1,2 grama.

To pomeni, da čebela po vseh zakonih aerodinamike ne bi mogla leteti. A ker čebele teh znanstvenih dejstev ne poznajo, obenem pa so obdarjene z izjemno odločnostjo, da bodo vsak dan letele in nabirale med, to tudi počno. Torej, če zmorejo čebele, zmoremo tudi mi. In smo. Pred tedni smo zmogli prodati Gorenje kitajski skupini Hisense in navsezadnje tudi Adriatic Slovenico italijanskemu Generaliju. A pri obeh se poraja vprašanje, ali si zaradi tega lahko čestitamo ali ne. Po eni strani sta bili prodaji izvedeni po lepih prevzemnih cenah, po drugi strani pa se moramo vprašati, mar ne zmoremo ohraniti velikih sistemov v naši lasti? Nimamo moči in volje za premoščanje prehodnih težav? Nimamo velikih ciljev in ne ambicij? Če je odgovor ne, potem se nikdar ne bomo dvignili med velike, kot je to uspelo Clintonu, ki se je s pogorišča zaradi nepomembne afere dvignil kot feniks in se v zgodovino zapisal kot zmagovalec, kaj šele da bi dosegli hitrost nemškega vlaka, ki - kot smo slišali iz gospodarskih vrst v predvolilnih TV-soočenjih - drvi 200 kilometrov na uro. Naš pa le 100.

Več iz rubrike

Komentarji: