Carpe diem – ultimativna življenjska modrost

Hollywoodski zvezdnik George Clooney je medijem pred časom zaupal, kaj je že dolgo časa gonilo njegovega življenja. Povedal je, da je nanj še v rosnih letih velik vtis naredila izjava njegovega znanca na smrtni postelji, ki mu je dejal, da, če mu je v življenju česa žal, je to to, da ni veliko doživel, da ni živel na polno. Ta izjava je Clooneyja tako pretresla, da se je trdno odločil, da sam te napake ne bo ponovil, ampak, da bo življenje živel na polnih obratih. V praksi je to tudi prepričljivo dokazal.
 
Čas covida je ravno pravšnji, da se zamislimo nad našimi življenji. Nad tem, kako jih pravzaprav živimo. Veliko število smrti v tem obdobju nas opominja na minljivost. Zemeljski del bivanja je ravno predvčerajšnjim prerano zaključil velikan srbske in nekdanje jugoslovanske glasbene scene Djordje Balašević. Še pred covidom so svojo življenjsko pot prezgodaj končali velikani glasbene umetnosti David Bowie, Prince in George Michael. Vsaka smrt teh legend me je užalostila in me opomnila na to, da je življenje velikanski dar, ki ga je treba vestno čuvati.
 
V obdobju potrošniške histerije in ultra podjetniške tekmovalnosti ogromno ljudi pozablja, kaj v življenju zares šteje in predvsem na to, kako »pedenati« svoja življenja. Podjetniki, še posebej mlajša generacija, je še zlasti obsedena z deloholizmom in s tem, kako (ne glede na žrtve) doseči svoje poslovne in druge cilje. Med mladimi biznismeni je zelo razširjeno prepričanje, da so prav dvajseta in trideseta leta tista leta življenja, ki so namenjena neumornemu trdemu delu, ter grajenju ugleda in materialnega statusa. Energija, inovativnost, drznost in avanturistični duh naj bi bili tedaj na vrhuncu. 
 
Ta formula sicer ima svoje argumente, a pogled nekoliko globje razkrije njene resne pomanjkljivosti. Podcenjuje namreč učenje o umetnosti (dobrega) življenja, ki nujno vključuje tudi duhovno rast, pa tudi dobro staro bonvivantstvo, in negovanje svobode nasploh. Greh bi bil, če se mladi človek ne zabava, če ne potuje, če ne raziskuje, če se nima dobro. Poznam ogromno podjetnikov iz moje, torej srednje generacije, ki so v življenju uspeli, a objokujejo izgubljena leta, ko se niso mogli razvijati in razvajati v pravem pomenu besede. Danes imajo drage avte, vile, jahte in kosmate bančne račune, nimajo pa vrhunskih doživetij, znanja, modrosti, iskrenih prijateljev in ljubeče družine. Ne znajo uživati trenutka, denimo meditativnega pogleda na z zlatim soncem obsijani zaliv iz balkona obmorskega apartmaja ob kozarcu aromatičnega Dingaća.
 
Ta formula podcenjuje tudi pamet in izkušnje. Številni današnji petindvajset plus nekaj letniki mislijo, da jim svet stoji pod nogami, prezirajo tradicijo, etiko, solidarnost, družbene norme. To vem, ker smo šli mnogi tudi sami skozi to ultra-mačistično fazo, a je hvala bogu hitro minila.   
 
In še eno napako ima ta formula. Podcenjuje namreč čas. Številni mladi biznismeni ga sploh ne razumejo. Menijo namreč, da morajo najprej dvajset, trideset let neumorno delati, da bodo lahko potem v pokoju začeli zares uživati. Ta sistem je – milo rečeno – naiven in bedast.
 
Čas pa je spremenljivka – kje pa piše, da je človek najbolj v formi za biti direktor podjetja pri tridesetih? V resnici je marsikateri tridesetletni direktor (vsa čast izjemam) tako zelen in butasto zagledan v svoj prav, da dnevno sprejema napačne poslovne odločitve. Globalni podatki razkrivajo, da daleč največ zgrešenih poslovnih odločitev sprejmejo ravno dvajsetletniki in tridesetletniki. Rodeo poslovneži. So pa po drugi strani odlični kandidati za popotovanje v Tasmanijo in za srkanje zlata vrednega znanja o umetnosti bivanja.  
 
In tu je še zdravje. Marsikateri zagnani mladi ustvarjalec ali podjetnik živi v iluziji, da lahko v mladih letih do skrajnosti obremenjuje svoje srce, pljuča, želodec in živce. Ta supermanska samoprevara je v resnici zelo nevarna. Ljudska gre, da človek v starosti z obrestmi »pokasira« za grehe, ki jih je počel v mladosti. Infarkt pri štiridesetih morda ni le posledica genetske zasnove, ampak tudi posledica prekomernega stresa in recimo kajenja dveh škatlic cigaret na dan.
 
Kdo ve, koliko časa bi še živeli Bowie, Prince ali George Michael, če v mladosti ne bi vsi po vrsti zlorabljali drog in se opijali do nezavesti?
 
Kakšen nauk lahko torej potegnemo iz tega? Eden meni osebno najljubših latinskih rekov, »Carpe diem«, oziroma »izkoristi dan« nosi v sebi veliko modrosti. Uči nas, da moramo vsak dan živeti na polno, ustvarjalno, uživaško. To seveda ne pomeni, da moramo vsak dan garati in ustvarjati vedno nove materialne vrednosti, ampak, da moramo vsak dan malo biznisirati, malo raziskovati, malo kulinarično uživati, malo se duhovno hraniti, malo se zabavati, malo se razdajati in, malo se razvajati. Vsakega po malem. Vse v idealnem ravnovesju.

In ob tem ne pozabiti na magic moment, ki nas čaka – na tisti trenutek, ko se sončni zahod, ki ga opazujemo iz našega balkona zlije s pomirjajočo morsko modrino in ustvari nepozabno lepoto.
 
In ko to poplaknemo s kozarcem žlahtnega dalmatinskega, vemo, da smo ujeli enega izmed tistih trenutkov, ki osmišlja življenje.