BUTALCI IN SLOVENCELJNI

»Butalci – male in omejene duše, ki se imajo za velike in nezmotljive« - ponarodelo dejstvo o Butalcih


Butalci Frana Miličinskega, veliki tekmeci sosedov Tepanjcev, so obvladali posebno možgansko tehniko, in sicer tako imenovano preskakovanje vijug možganske skorje. Ta tehnika je odlično opisana v butalski zgodbi »Dve poletji in ena zima«.

V njej se je, tako kot vsako leto, bližala pomlad. Butalcem je primanjkovalo krme, pa so se obrnili na poglavarja, rekoč: »Čas za pašo je vsako leto prekratek, zima je predolga, pozimi je živina v hlevu, pa več požre, kakor imamo krme, potem pa spomladi crka od lakote, pomagajte prosim…«.

In je poglavar uslišal njihovo prošnjo in sicer tako, da je takoj ukinil pomlad in odredil, naj po zimi takoj sledi poletje. In problem je bil rešen.



V Butalcih je Miličinski opisal tipične »Slovenceljne«, ki so se seveda že v njegovih časih obnašali tako, kot se obnašajo še danes. Tipična lastnost Butalcev je, da se imajo za zelo pametne in pomembne, čeprav v resnici delajo napako za napako in so obenem neznansko zaplankani in omejeni.

Butalski »gen« lahko v dolini šentflorjanski najdemo na vsakem koraku. Ker je povprečen Slovencelj o sebi ustvaril fantomsko sliko nezmotljivega in neizprosnega hrusta , ki se redko, če sploh kdaj zmoti, v neskončni veri v svoj prav vedno znova roma na sodišča, kjer sicer običajno izgublja, a poraze ne pripisuje svoji zmoti in zaplankanosti, ampak zarotniškim in korumpiranim sodnikom, ki so zanesljivo v neki tajni povezavi z nasprotno stranko v sporu. 

Če bi bilo možno, bi vse sodnike kar ukinili, namesto njih pa bi sodbe izrekali kar njihovi pivski bratci v gostilnah. Podobno, ko je butalski poglavar ukinil pomlad, tako, da je zimi takoj sledilo poletje.

Naslednja lastnost, ki je butalski »trade mark«, je absolutna odsotnost samokritike. Ker Butalci udobno živijo v svojem namišljenem svetu genialnosti in nezmotljivosti, se seveda enostavno ne morejo zmotiti.

Sploh veste od kod izvira ime Butalci? Prvi, ki se je bil preselil v sedanje butalske kraje, je bil neki Kozmijan Buta – znan je bil po tem, da ni najbolje obvladal matematike in se je pogosto motil v štetju svojih ovac, a tega seveda pri živemu bogu ni priznal: ko je Kozmijanu kdo očital, da mu je ukradel ovco in naj mu jo vrne, je začel butati z glavo kot kozel in ob tem marsikomu nalomil rebra.

Vsakršna kritika na butalski račun je torej nedopustna. Žrtev so namreč lahko vaša rebra. Tovrstna butalska lastnost je še precej živa v številnih slovenskih družbenih sistemih in podsistemih: še posebej v politiki, precej pa jo je tudi v pravosodju in v podjetništvu:  malo spremljajte, kako se denimo poslanec ene politične stranke odzove na kritike poslanca druge politične stranke: ne tako, da lastno napako kot pravi dedec prizna, ali pa je ne prizna in jo  ovrže s kontra argumentom, ki ima svojo strokovno težo, ampak se raje nemudoma postavi v užaljeno obrambno pozo in zoper osebo, ki ga kritizira sproži rafal osebnih zmerljivk.

Pravi Butalec, oziroma Slovencelj se pač ne moti in, zato je treba predrzneža, ki mu očita zmoto ali napako, ustrezno napasti z vsemi razpoložljivimi sredstvi.

Butalci so veljali tudi za izrazite improvizatorje. Namesto, da bi se kaj naučili od boljših, sposobnejših in pametnejših, ki so živeli na drugi strani njihovih »plank«, so si po stari butalski navadi ustvarili alternativno vesolje lastne vsemogočnosti.

Ta butalska lastnost je pri Slovenceljnih še dandanes vidna na vsakem koraku: prav v vsaki pravi slovenski vasi recimo obstaja »mojster za vse«. Gozdar, ki je obenem mizar, krovec, gradbenik, tesar, avtomehanik, samostojni podjetnik in nezmotljivi član občinskega sveta.

Če se vam slučajno pokvari kosilnica imate torej v dolini šentflorjanski na volje neskončne možnosti: na pomoč vam lahko priskoči ne samo kosilniški mojster, ampak tudi polagalec ploščic, varnostnik, zavarovalniški agent, arhitekt, zobozdravnik, pravnik ali učitelj filozofije. V Butalah zna vsak vse in zato so Butale samooskrbni raj na zemlji.

O tej vrhunski slovenceljski samozadostnosti nas vsak dan sproti učijo predstavniki naše vlade in različnih strokovnih skupin. Pri nas za šefa distribucije cepiv ne bomo imenovali kakšnega izkušenega profija, ki se je uveljavil v mednarodnem podjetju, ki se ukvarja z distribucijo, ampak zimzelenega Jelka Kacina, brez kakršnihkoli izkušenj na tem področju.

Na različne pomembne vladne PR položaje ne bomo imenovali retorično sposobnih, estetsko privlačnih, prijaznih, karizmatičnih, kaj šele mednarodno uveljavljenih strokovnjakov, ampak rajši pridne, sive, poslušne mravljice, pri katerih je treba dati TV na dvojno jakost, da sploh razberemo, kaj so nam hoteli povedati.



Improvizacija, improvizacija, improvizacija…

Ja, dragi moji, tako pač je v dolini šentflorjanski in tako je v njej bilo že vsaj od časov Frana Miličinskega.

V uteho pa nam je, da večina pametnih ljudi v resnici s Slovenceljni nima kaj dosti opravka. In naj tako tudi ostane.