Breme prestopa v nov klub še vedno na športniku oziroma njegovi družini

Novi zakon o športu naj bi zagotavljal, da breme prestopa športnika med dvema športnima organizacijama ne bo več na športniku oziroma njegovi družini, ampak na športni organizaciji, a tak cilj ni bil dosežen.

V športu se soočamo s tremi možnostmi ob prestopu športnika, in sicer: 1. športnik ima veljavno pogodbo in je prestop mogoč ob plačilu odškodnine, 2. športnik nima veljavne pogodbe, a so izpolnjeni pogoji, da nadomestilo za vzgojo plača novi klub, ali 3. športnik nima pogodbe in niso izpolnjeni pogoji, da nadomestilo za vzgojo plača novi klub (ta položaj je zelo redek).

Zdaj veljavna ureditev plačil odškodnin oziroma nadomestil za vzgojo ni ustrezna in potrebne so spremembe.

Zakonodajalec je želel z novo ureditvijo doseči, da športnik brez veljavne pogodbe lahko prosto prestopa iz kluba v klub. Sočasno pa je dal jasno vedeti, da se ne bo spuščal v urejanje predpisov o nadomestilih in odškodninah.

Neustrezna je predvsem zato, ker ne definira jasno pojmov, kot sta nadomestilo (za vzgojo) in odškodnina. Pričakovati bi bilo, da bodo v zakonu jasno definirani vsi pojmi. Zakon govori le o »nadomestilu za prestop«, kar smiselno pomeni odškodnino. Ne določa pa nadomestila za vzgojo.

Gre za bistveno razliko med obema pojmoma, ki ju v praksi večkrat zamenjujejo oziroma izenačujejo celo športni delavci.

Nadomestilo za vzgojo lahko pomeni finančno odmeno za vzgojo športnika in bi moralo biti vedno povsem jasno dokazljivo. Gre za stroške športne organizacije, kot so stroški za trenerja, najem športne infrastrukture, športno opremo, prehrano, prevoze in podobno. To so torej dejanski, dokazljivi stroški.

Odškodnina po drugi strani pomeni pogodbeno dogovorjen znesek, ki izraža tržno vrednost športnika na določenem trgu v primeru njegovega prestopa iz ene športne organizacije v drugo. V tem primeru ne gre za strošek vzgoje športnika, ampak za njegovo tržno, komercialno vrednost. Takšna, komercialna vrednost se lahko meri izključno glede na športni performans športnika, lahko pa je pogojena tudi z njegovo marketinško vrednostjo.

Višina nadomestila oziroma njegov izračun je oziroma bi moral vedno biti vnaprej predpisan z akti športnih panožnih zvez, medtem ko je odškodnina predmet prostega pogodbenega urejanja in jo stranki tako lahko določita dogovorno.

Z definiranjem obeh pojmov bi se izognili primerom, ko so pri izračunu nadomestila za vzgojo velikokrat uporabljena merila, ki smiselno po svoji naravi spadajo pod pojem odškodnine. Tako, na primer, igranje za katerokoli državno selekcijo ne more pomeniti podlage za izračun nadomestila, saj gre za tako imenovani »tržni kriterij«, ki daje višjo vrednost igralcu na trgu, in klub zaradi tega ni imel višjih stroškov.

Zakonodajalec je želel z novo ureditvijo doseči, da športnik brez veljavne pogodbe lahko prosto prestopa iz kluba v klub. Sočasno pa je dal jasno vedeti, da se ne bo ukvarjal z urejanjem predpisov o nadomestilih in odškodninah (razen za mlajše od 15 let in tiste, ki ne prejemajo niti minimalne plače) na ravni športnih organizacij ter tako športnim organizacijam omogočil ustrezno avtonomijo urejanja tega področja. To je v vsakem primeru podvrženo presoji nacionalnega prava oziroma prava EU.

Vsak klub mora športniku, ki nima veljavno sklenjene pogodbe, na njegovo zahtevo izdati izpisnico. Izpisnica je dokument, s katerim športnik dokazuje, da do kluba nima nikakršnih obveznosti oziroma da klub do njega nima nikakršnih zahtevkov.

Do zdaj so prestopi športnikov brez pogodb potekali tako, da je športnik sklenil pogodbo z novim klubom, ta pa je od bivšega kluba zahteval izdajo izpisnice. Če je bilo v posameznem primeru potrebno plačilo nadomestila za vzgojo, je bivši klub izpisnico izdal šele, ko je bilo takšno nadomestilo plačano oziroma ko sta kluba dosegla morda drugačen dogovor.

Shutterstock

Po novi ureditvi pa ima športnik pravico zahtevati izpisnico pred sklenitvijo dogovora z novim klubom. To naj bi zagotavljalo, da igralec brez pogodbe pri prestopu ni oviran. V resnici je zakonodajalec ukinil le »vmesni« korak, kar pa nima nobenega učinka in prinaša le veliko več zmede.

Športnik bo prestopil v nov klub, ko pa ga bo ta želel registrirati, bo bivši klub še vedno imel pravico zahtevati plačilo nadomestila, če so seveda za to izpolnjeni pogoji. Če ne bo plačal nadomestila za vzgojo, ga bodo doletele sankcije nacionalne panožne zveze. Posledično je jasno, da mora strošek plačila nadomestila v primeru klubov, ki si tega ne morejo privoščiti (velika večina), plačati športnik oziroma njegova družina.

To pa je drugi vzrok neustreznosti sedanje ureditve. Športne organizacije so gotovo upravičene do določenega finančnega nadomestila za vzgojo športnikov, če so za to izpolnjeni pogoji (na primer prvi prestop po 18. letu oziroma prestopi pred dopolnjenim 18. letom, a ne pred, na primer, 14. letom). Vendar bi se takšno nadomestilo za vzgojo moralo znižati za morebitne prispevke, ki jih je športnik plačeval med treniranjem (vadnina, prispevek za športno opremo, prevoz ...), kot tudi za sredstva, ki jih športna organizacija prejema iz subvencioniranja mladinskih športnih programov. Če se tako prejeta sredstva ne poračunajo z višino nadomestila za vzgojo, to de facto pomeni odškodnino in pomeni dvojno breme za športnika brez pogodbe – najprej s sprotnim plačevanjem takšnih stroškov in nato ob prestopu v drugi klub.

Delno, vendar vprašanje je, ali zakonito, ta problem rešuje Mestna občina Ljubljana (MOL), ki športnim organizacijam, ki prejemajo javna sredstva za sofinanciranje programov, prepoveduje obračunavanje »nadomestil oziroma odškodnin« v primeru prestopa igralcev med športnimi organizacijami znotraj območja mestne občine oziroma plačilo 50-odstotne odškodnine ob prvem prestopu v športno organizacijo zunaj območja MOL.

Pri urejanju prestopov, torej tudi odškodnin in nadomestil za vzgojo, bi zakonodajalec moral imeti pred očmi tisti del ledene gore, ki je pod vodo. Gre za 80 odstotkov športnikov, ki ne živijo izključno od športa. Vsi ti so temelj, baza vsakega športa. Tistih deset ali dvajset odstotkov, ki jih postane res vrhunskih športnikov in so tudi vrhunsko plačani, ne čuti anomalij prestopnega sistema. Kljub temu pa so tudi oni morali po isti poti z dna do vrha. Ne pozabimo, da je, na primer, Goran Dragić sam odplačal visoko odškodnino ob prestopu v NBA. Kaj bi se zgodilo, če je ne bi mogel? Koliko športnikov oziroma njihovih družin je ne more?

Blaž Bolcar, odvetnik iz Odvetniške pisarne Bolcar