Boštjan Turk: Neznosna lahkost kaviarskih socialistov

Izvolitev Emmanuela Macrona za novega francoskega predsednika je zelo dobra evropska novica iz več razlogov. Čeprav o »president inspirant française« (»navdihujočem francoskem predsedniku«) ne vemo skoraj nič, nanj pa lepijo vse mogoče (paranoične) etikete, od neoliberalista pod krinko do lutke stricev iz ozadja iz Hollandovega establišmenta, je nekaj gotovo: Macron ne le, da je hudo porazil duha primitivizma in negativizma, ki je prevladoval v krogih, zbranih okoli nacionalistke Le Penove, ampak je ponudil tudi zelo realističen in prav nič napihnjen program prenove francoske ekonomije ter hkrati dobre strokovne argumente za nekoliko spremenjeno in prilagojeno delovanje Evropske unije. Brez velikopoteznih načrtov, nepotrebnega nakladanja in lažnih obljub.

Velik volilni uspeh Macrona po mojem mnenju lahko (poleg drugih dejavnikov, kot so njegova mladost, simpatičnost, perspektivnost, zdrava ambicioznost) pripišemo prav tej realistični in uravnoteženi ponudbi za vodenje države, s čimer je novi francoski predsednik očitno zaigral na prave karte: dokazal je, da ne podcenjuje francoskih volivcev, da zaupa njihovi razumni presoji in jih ne izenačuje s skupino naivnežev in obupancev, ki bo kupila vsak dobro pripravljen blef, če bo le prišel iz pravih ust in v pravem trenutku.

AP

In še nekaj je treba jasno poudariti: Macron se v nobenem trenutku volilne kampanje ni pretvarjal, niti da je pretiran ljubitelj delavcev niti da je pretiran ljubitelj kapitalistov. Čeprav se je veliko let gibal v tajkunskih krogih in je zaradi uspešnega delovanja v teh vodah tudi zaslužil nekaj milijončkov evrov, tega ni nikoli skrival, prav tako se tega nikoli ni sramoval. Poudarjal pa je svojo neodvisnost, svojo lastno pot, ki jo je gradil tudi na podlagi izjemne literarne razgledanosti.

In še nekaj je pomenljivo: zmaga Macrona je vsaj v Franciji dokazala, da so ljudje siti »formalnih« socialističnih politikov, ki imajo polna usta o tem, kaj vse je treba narediti za socialno pravičnost, za pravice delavstva, za solidarnost in podobno, po drugi strani pa živijo kot tipični kapitalisti, posedujejo velika stanovanja v Parizu, vikende na Azurni obali, se vozijo v prestižnih avtomobilih ipd.

Tej hinavski dvoličnosti so Francozi zdaj izrekli odločen »ne«.

Se bomo iz tega kaj naučili tudi Slovenci? Tako imenovanih kaviarskih socialistov imamo tudi v Sloveniji še vedno zelo veliko. Gre za tipične insiderje v različnih (strankarskih, občinskih, poslovnih) establišmentih, ki so v nekem trenutku svojega družbenega udejstvovanja pač povsem oportunistično izračunali, da se jim članstvo v eni od levih političnih strank izplača, ne glede na to, ali so se kot osebe vsaj približno identificirale z vrednotami in programskimi izhodišči teh strank.

Hvala bogu so pri nas taki radikalni obupanci še vedno v opazni manjšini, kar je dobra novica za vse, ki razmišljamo napredno, in seveda slaba novica za vse populiste.

Pri nas se številni politiki in župani, ki so pogosto tudi formalni in vplivni člani levih ali celo skrajno levih političnih strank, zelo radi udeležujejo različnih proslav ob delavskih praznikih in na sindikalnih piknikih ter gasilskih veselicah grmijo kot kakšen Fidel Castro v svojih najboljših letih: o novi socialistični revoluciji, oddaljevanju od ameriških in zahodnoevropskih vrednot, poglabljanju stikov z Rusijo, vladavini ljudstva in podobno, čeprav se po drugi strani vozijo v avtomobilih prestižnih znamk, posedujejo vile ali jahte, igrajo golf in se nasploh vedejo kot japiji iz Santa Barbare.

Med njimi ne manjka niti takih, ki so osumljenci ali obdolženci v številnih predkazenskih ali kazenskih postopkih, povezanih z različnimi tajkunskimi kriminalnimi zgodbami.

In potem se razkazujejo na večerjah v raznih snobovskih slow food restavracijah, se nastavljajo fotografskim aparatom s kozarcem šampanjca v roki in kaviarjem na krožniku, čeprav bi pravzaprav morali na gasilskih veselicah jesti hot dog in piti pivo, kot je to inteligentno namignil že Dwight D. Eisenhower.

So pa slovenske preproste množice očitno še zelo daleč od razsvetljenja, ki smo mu v teh dni priča v Franciji, kjer so volivci očitno dokončno pometli s prežvečenimi floskulami takih socialistov. Njihovim slovenskim kolegom zato vsaj za zdaj očitno še ni treba poseči po hot dogu in pivu.

Medtem ko je v Franciji javno nastopanje za marsikaterega »formalnega« socialista postalo politično nespametno, če že ne kar nevarno početje, saj se mora tam marsikateri kaviarski politik spopasti s hudimi kritikami in gnilimi jajci, ki jih vanje mečejo jezne množice, medtem ko govori o delavskih pravicah, je pri nas marsikdo izmed njih še vedno deležen glasnega odobravanja in ploskanja pri pogosto vinjenih, a usodno zavedenih, predvsem pa obupanih udeležencih takih zborovanj.

AP

Nič čudnega torej, da so številni oportunistični politiki v teh obupanih ljudskih množicah prepoznali zelo velik potencial za širjenje svojih nadrealističnih radikalno levičarskih političnih idej (ki jih bodo – če bodo izvoljeni- seveda takoj opustili), saj so presodili, da jim v nasprotju s Francozi njihov radikalno kapitalistični ali celo tajkunski pedigre sploh ne škodi!

Ljudje, ki so udeleženci teh zborovanj, so očitno tako obupani, da so pripravljeni svojo dušo prodati hudiču za nekaj deset evrov več plače na mesec.

Hvala bogu so pri nas taki radikalni obupanci še vedno v veliki manjšini, kar je dobra novica za vse, ki razmišljamo napredno, in seveda slaba novica za vse populiste. Čeprav tudi Slovenija ni imuna za populizem, ta še zdaleč ne pomeni take nevarnosti, kot na primer na črednem Balkanu, v nekaterih vzhodnoevropskih državah ali celo v ZDA.

Slovencem nam gre – primerjalno gledano – še vedno kar v redu, večina od nas pa še vedno trdno verjame v razsvetljene evropske vrednote, poleg tega je v naši družbi vse bolj razvit pozitivni individualizem – tisti, ki deluje kot protiutež populističnim poskusom poneumljanja ljudstva.

A vendarle – vedno bodimo vsaj malo pozorni na kaviarske socialiste, še posebno na tiste, ki (na predvolilnih zborovanjih) radi uporabljajo nevaren populistični jezik. V pravih razmerah namreč hitro lahko preskoči iskra, ki zaneti ogenj, ki ga bo težko pogasiti.

Boštjan J. Turk, direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo