Boštjan J. Turk: Vztrajni pravniški beg pred etiko

Ljubljansko sodišče je nedavno oprostilo vseh obtožb za uboj nekdanjega zdravnika Ivana Radana in s tem tudi strokovno potrdilo tisto, kar se je v laičnih krogih že dolgo govorilo: da namreč vsi zdravorazumski argumenti govorijo v prid dejstvu, da nekomu, ki je večinoma le skrajševal agonijo na smrt bolnih bolnikov, ne moreš naprtiti odgovornosti za naklepni uboj in pri tem opletati s takimi izrazi, kot je denimo morilska sla.
Sam v pravnih krogih že dalj časa opažam resno zaskrbljujoče stanje: po eni strani nas lahko skrbijo organi pregona in tudi sodišča, ki – kot se je izkazalo v praksi – v številnih kazenskih primerih »požegnajo« sporne zahteve za preiskavo in tudi sporne neposredne obtožnice, ki pogosto sploh ne izpolnjujejo pravnega standarda utemeljenega suma.

Da le na kratko pojasnim, kaj utemeljeni sum pomeni: v skladu z ustavno sodno prakso pomeni visoko stopnjo artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Ali je podan utemeljeni sum, presodi bodisi preiskovalni sodnik bodisi zunajobravnavni senat na podlagi dokaznega gradiva, ki mu ga predloži upravičeni tožilec. Zunajobravnavni senat mora v skladu s sodno prakso obstoj utemeljenosti suma tudi obrazložiti.
Utemeljenost suma se mora nanašati na kaznivo dejanje z vsemi njegovimi elementi, vključno s krivdo, ti elementi pa morajo biti logično pravno preverljivi. Presoja utemeljenosti suma je torej strokovno zelo zahtevno opravilo, ki ne bi smelo dopuščati prav nobenih pavšalnosti in površnosti, to pa predvsem zato, ker predstavlja njegov obstoj zeleno luč za sprožitev kazenskega postopka. Šibkejšega posameznika preganja bistveno močnejša država.
Da gospod Radan ni storil očitanega mu kaznivega dejanja, je zdaj potrdilo tudi sodišče prve stopnje. Ampak zakaj je bil kazenski postopek zoper njega sploh sprožen?

Obsodba javnosti je namreč precej hujša od obsodbe sodišča. Stigmatizacija je tista, ki posameznika najbolj prizadene.

Naj preidem k bistvu: če se boste o primeru Radan pogovarjali s »črkobralsko« razmišljujočimi pravniki, vam bodo suhoparno odgovorili, da v tem primeru ne vidijo nič spornega. Dejali vam bodo, da sta policija in tožilstvo pač le opravljala svoje delo, tako tudi sodišče, ki je na osnovi temeljitega preizkusa vseh dejstev in dokazov nesrečnemu nekdanjemu zdravniku izreklo oprostilno sodbo. Če boste vprašali tožilca, zakaj je vložil obtožnico, vam bo verjetno povedal, da je ravnal strokovno in po svoji vesti, enako tudi preiskovalni sodnik. S tem si bodo vsi elegantno umili roke. Delali so po zakonu, za svoje morebitno slabo ali nestrokovno delo pa tako ali tako ne bodo odgovarjali. Tako preprosto je za nekatere življenje.

Jure Eržen

No, zdaj pa poglejmo še na stran nekdanjega zdravnika: se je morda kdo kdaj vprašal, kako se je ob vsem skupaj počutil gospod Radan, ko se je leta 2015 nanj spravila vsa represivna pravna mašinerija, podprta s številnimi mediji, v stilu Kafkinega procesa in nanj uprizorila lov na čarovnice, kakršnega Slovenija še ni videla?
Gospoda Radana so dobesedno vrgli nezaščitenega v ring in mu delili udarec za udarcem: najprej medijski in javni linč, odvzem licence, obsodba kolegov, potem dolgotrajni in skrajno izčrpavajoči sodni postopki, grožnja dolgotrajnega zapora, ogromni stroški sodnega postopka. Njegov edini zaveznik je bil odvetnik in nekaj razumnih državljanov, ki s(m)o v celotnem kazenskem postopku videli farso.

In, da me ne bo kdo napačno razumel: tu ne govorim o Radanovi morebitni civilnopravni odgovornosti, tudi ne o njegovih kršitvah delovnih obveznosti, ki so že pravnomočno dokazane. Tudi ne o siceršnji spornosti njegovega ravnanja. Govorim o neznosni lahkotnosti vložitve obtožnice, ki bi ga lahko poslala v zapor za dvajset let.
Želel bi opozoriti na nedopustno ravnanje številnih posameznikov v tem primeru – na novinarje in urednike nekaterih medijev, na nekatere predstavnike policije, tožilstva in sodstva. Vsi ti, ki so bili na sporen način udeleženi v postopkih zoper gospoda Radana, naj krepko razmislijo o svojem razumevanju odnosa med profesionalizmom in etiko, o tem, ali jim ta profesionalizem res narekuje pisanje spornih novinarskih prispevkov, vlaganje zahtev za preiskavo in obtožnic, za katere še sami niso bili prepričani, da so pravno dovolj trdni in strokovno utemeljeni, razmislijo naj o tem, da že s tem, ko nekoga (zgolj) obtožijo za uboj, temu povzročijo ogromno moralno in materialno škodo. In pustimo ob strani domnevo nedolžnosti, ki je v tem smislu čisti pravniški larifari. Obsodba javnosti je namreč precej hujša od obsodbe sodišča. Stigmatizacija je tista, ki posameznika najbolj prizadene.    
Razmislijo naj tudi o tem, ali se res lahko vselej skrijejo v varno okrilje popolne profesionalne (robotske) neobčutljivosti in svoje strokovno delo vselej opravičujejo le z ozkimi poklicnimi pravili, tudi v primerih, ko na drugi strani človek, na katerega so se spravili, zaradi tega doživlja osebne stiske in muke, ki si jih oni ne morejo niti v sanjah predstavljati?

Jure Eržen

Po drugi strani bi morali o svojih poklicnih načelih in predvsem o družbenem poslanstvu krepko razmisliti tudi odvetniki. Kot v vsaki družbi, imamo tudi v Sloveniji nekaj kriminalcev težkega kalibra. Od morilcev, pedofilov, kroničnih nasilnežev, goljufov, milijonskih prevarantov. Poden družbe. V primeru kazenskega postopka so po ustavi in zakonu vsakomur zagotovljena pravica do zagovornika in tudi druga jamstva v kazenskem postopku. Če boste zagovornika kakšnega morilca ali pedofila vprašali, ali ima kakšne moralne zadržke glede tega, da brani tako sporno osebo, vam bo verjetno zdrdral, da je njegovo poslanstvo v tem, da obdolžencu zagotovi najkvalitetnejšo možno obrambo. Moralne zadržke pa bo (namenoma) preslišal. Kot da je sestavljen iz paragrafov, in ne iz mesa in krvi. Le mimogrede: zagotovitev obvezne obrambe osumljencem težjih kaznivih dejanj je sicer naloga sodišča (70. člen zakona o kazenskem postopku). Odvetniki jih seveda lahko zastopajo prostovoljno. Zakaj to storijo, čeprav jim tega ni treba, vedo le oni sami. Morda res verjamejo, da je njihova pravica do zagotovitve najkvalitetnejše možne obrambe težkemu kriminalcu nad vsako etično normo tega sveta, morda imajo strašno radi denar, morda hlepijo po slavi, kdo bi vedel? A kakorkoli obrnemo, so tu v igri prefinjene samoprevare.          

Ali take samoprevare profesionalcev, ki se gibljejo na moralno izjemno spolzkem terenu, res delujejo? Če delujejo, kako dolgo? Kakšne bodo posledice na njihovem fizičnem in duševnem zdravju, če se bodo te vrstile iz dneva v dan, iz primera v primer? Bodo lahko mirno spali? Bo tako življenje pod krinko popolnega zatiranja moralne pokončnosti na račun poklicnega plesa s hudičem še vedno kvalitetno, vsaj znosno?
Uradna medicina pravi, da nikakor ne, in enako nas že od nekdaj učijo vse modre religije, od krščanstva, hinduizma in budizma. Brez moralnega obračuna s svojimi lastnimi spornimi dejanji na dolgi rok pač ne gre, pa naj si še tako zatiskajo oči. Kolikor prej bodo to spoznali, toliko bolje bo ne samo za njih, ampak za družbo kot celoto.