Boštjan J. Turk: Vzporedni planet »birokracija«

Pogovor med državljanom Jožetom in upravno enoto nekega lepega sončnega dne:

Državljan Jože: »Dober dan, gospa, želel bi vprašati, kako je z mojim gradbenim dov…«

Uradnica v telefonski centrali: »Gospod, gospod, tako ne bo šlo, kateri oddelek sploh želite, koga konkretno želite, poleg tega ste klicali tri minute po uradnih urah.«

Državljan Jože: »Oprostite, joj, želel bi le izvedeti, ali ste že obravnavali mojo vlogo za gradbeno dov…«

Uradnica (osorno): »Kaj se vi, ljudje, res ničesar ne naučite? Povezala vas bom s predstojnikom oddelka za gradbene zadeve. Naj vam bo. Še enkrat poudarjam, da ste tri minute prepozni.«

Državljan Jože: »O hvala, hvala.«

Predstojnik oddelka za gradbene zadeve: »Ja? Kaj želite?«

Državljan Jože: »O, dober dan, gospod, pred dvema mesecema sem oddal vlogo za …«

Predstojnik: »Ura je dvanajst in štiri minute, veste. Po zakonu sem že pred štirimi minutami dobil pravico do malice. Po zakonu! To, da se pogovarjam z vami, je le moja dobra volja, o. k.? Ime, priimek?«

Državljan Jože pove svoje ime in priimek.

Predstojnik: »Naj pogledam (sliši se neskončno šelestenje listov, mine šest minut). Aha, v skladu s 74.a členom zakona o graditvi objektov ste vložili vlogo za pridobitev gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt.«

Državljan Jože: »Da, rad bi zgradil samo drvarnico in …«

Predstojnik (ga prekine): »Me ne zanima. Iz spisa lahko jasno povzamem, da manjka dokazilo o pravici graditi.«

Državljan Jože: »Dokazilo o gra... kakšno, kaj?«

Predstojnik: »Ne razumete, saj bi lahko vedel. Ponavljam. Skladno s 74.a-členom zakona o graditvi objektov je treba poleg drugih izrecno navedenih dokumentov predložiti tudi dokazilo o pravici graditi. Če ne veste, kaj to je, si oglejte 56. člen zakona o graditvi objektov, ki določa, kaj se šteje za dokazilo o pravici graditi«.

Državljan Jože: »Moram dokazati, da bom gradil drvarnico?«

Predstojnik: »Poglejte, nimam časa za vas. Zakon je jasen, preberite ga ali pa najemite odvetnika.« Predstojnik prekine klic.

Državljan Jože: »Ampak jaz …«

Takšen pogovor med oblastnikom in birokratom ter navadnim državljanom je v naši upravno-birokratski praksi postal že kar nekakšna ustaljena navada.

Z neukročeno človeško naravo je treba biti zelo previden. Človek, ki je oropan vsakršnih etičnih varovalk, hitro lahko postane brezčutna zver. Bojim se, da se v prav take razvijajo številni slovenski birokrati.

Že dolgo je znano, da je najnevarneje oblast podeliti človeku, malemu po duši in polnemu frustracij. Taki ljudje so še posebno dovzetni za razvoj različnih sadomazohističnih praks, še posebno takrat, ko se soočijo z ljudmi, ki nekaj potrebujejo od njih. To vrsto sadomazohistične psihopatologije sta že v XIX. in XX. stoletju znanstveno proučevala Freud in nemški psihiater Richard Von Krafft Ebbing. Za te ljudi je značilno, da položaj nadrejenosti razumejo kot priložnost za sprostitev sadističnih tendenc.

Človek, ki je oropan vsakršnih etičnih varovalk, hitro lahko postane brezčutna zver. V prav take se razvijajo številni slovenski birokrati.

Zdravi posamezniki vstopamo v medsebojne (človeške, poslovne) odnose na podlagi privzgojene etike, dolžnega spoštovanja do sočloveka in seveda primernega bontona. Tudi če o ljudeh, ki jih srečujemo, nimamo najboljšega mnenja, bomo do njih še vedno dostojanstveni, z ustrezno mero izkazanega spoštovanja. To se ne spremeni niti, če nastopamo s pozicije moči. Moč uporabimo tako, da pri podrejenih raje ustvarimo bodoče zaveznike kot sovražnike. Tako postajamo še močnejši.

Slovenska birokracija pa ne deluje po teh načelih. Ustvarila si je svoj vzporedni svet, svoj univerzum, v katerem vladajo številna neumna, da ne rečem nora pravila, ki so sramota za zdravo pamet, ki zavira človeško ustvarjalnost, podjetniško učinkovitost in še marsikaj drugega. Prebivalci tega planeta se vedejo, kot da nas državljanov sploh ne potrebujejo, čeprav so od nas eksistenčno odvisni (saj jih prav mi financiramo). Pri življenju se ohranjajo na podlagi logike strahospoštovanja, ki ga ustvarjajo zaradi moči in tudi neredkih zlorab te moči. Tak sistem dolgoročno seveda ne more preživeti, če ne drugega pa zato, ker zahteva državljansko nepokorščino. Če ne verjamete, si poglejte, koliko dela na črno je še vedno po vsej državi, če omenim le en banalni primer.

Shutterstock

Eden od velikanov XX. stoletja, prvi demokratično izvoljeni predsednik Južne Afrike Nelson Mandela, je v enem od svojih intervjujev, ki ga je povzel ameriški novinar Richard Stengel v delu Mandela's Way, dejal, da poskuša pri vsakem, še tako slabem človeku vedno poiskati nekaj dobrega. Da je edino pomembno sodelovanje, iskanje kompromisov. Tudi njegovo politično delovanje je bilo obarvano s to modro budistično filozofijo. Kako uspešno je bilo, je dokazal neštetokrat, na primer že s tem, da se po tem, ko je po 27 letih prišel iz zapora, ni odločil za maščevanje nad afrikanarji (južnoafriškimi belci), čeprav je imel kar nekaj razlogov za to, in tako gotovo preprečil prelivanje krvi.

Najnevarneje je oblast dati človeku, malemu po duši in polnem frustracij.

Kaj ima Mandela s slovenskimi birokrati, se boste vprašali. Bojim se da bolj malo. Njegova modrost je veliki večini naših politikov težko razumljiva, da o državnih aparatčikih niti ne govorim. Ti se bodo verjetno zganili šele, ko bodo ugotovili, da je njihovo golo preživetje odvisno od primernega odnosa do nas, državljanov. Ko bodo, denimo, plačani sorazmerno s hitrostjo reševanja spisov v upravnih postopkih, ko bo njihova plača odvisna od ocenjevanja njihovega dela, ki ga bodo opravili državljani, ko bodo reklamacije na njihovo delovanje lahko vodile tudi do izgube zaposlitve.

Se bo pri nas končno našel junak, ki bi na oblasti lahko storil kaj konkretnega glede tega? Ali bomo še vedno morali na volitvah izbirati le med omahljivci in rednimi gosti različnih sodnih postopkov?

Boštjan J. Turk, direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo