Boštjan J. Turk: Psihoanaliza, seks in kapital

V grški mitologiji obstaja frigijski kralj Midas, znan po svojem magičnem dotiku. Imel je patološko željo, da bi se vse, česar bi se dotaknil, spremenilo v zlato. Midas je trpel za grotesknim denarnim kompleksom. Pohlepno življenje kralja pa je imelo tragičen konec. Ugotovil je, da se ne more več dotakniti niti svoje žene niti svojih otrok – saj so se spremenili v zlato! Njegova obsedenost z denarjem ga je pripeljala v popolno izolacijo.

Modri ljudje so v zgodovini vedno poudarjali, da je treba do denarja gojiti zdrav, uravnotežen odnos. Predvsem je treba vedeti, koliko denarja človek potrebuje za mirno, dostojanstveno življenje, kdaj pa potreba po njem preraste v samodestruktiven pohlep. Ker pa so bili modreci – tako kot tudi zdaj – pogosto v manjšini in preslišani, se je veliko denarja v zgodovini vselej znašlo v rokah tako imenovane vojske denarnih nevrotikov, kot jo je domiselno poimenoval izvrstni avstrijsko-ameriški psihoanalitik dr. Edmund Bergler.

IMDB

Freud in številni njegovi učenci so bolestno potrebo po denarju povezovali s seksom. Ko je namreč veliki psihoanalitik opazoval razvratno življenje jet seta v obdobju dunajskega jugendstila (art nouveau), je našel premo sorazmerno povezavo med denarjem in seksualnimi apetiti številnih članov te snobovske druščine.

O psihopatijah, ki jih lahko povzroči nezdrav odnos do denarja, je mogoče prebrati številne izvrstne knjige. Filmsko pa je to temo verjetno najbolje od vseh upodobil britanski igralec Christian Bale v kultnem filmu Ameriški psiho (režiserke Mary Harron) v vlogi bogatega bankirja, ki svoje dokaj neškodljive sadomazohistične seksualne fantazije postopno spreminja v morilsko slo.

Je človekova potreba po ogromnih količinah denarja seksualno pogojena? »Več denarja – več moči – več seksa«?

A kaj žene človeka, da postane iz premožnega, finančno uravnoteženega človeka milijonar in potem iz milijonarja milijarder in potem multimilijarder, čeprav je jasno kakor beli dan, da za srečno in izpolnjeno življenje ne potrebuje ne milijonov, kaj šele milijard? Kaj žene človeka, da svoje življenje podredi kopičenju premoženja, če pa ima na voljo še toliko drugih, vznemirljivejših življenjskih izzivov, od raziskovalnega, humanitarnega, znanstvenega ali umetniškega dela pa vse do starega dobrega »joie de vivre«, uživaškega, kvalitetnega življenja?

Je človekova (patološka) potreba po ogromnih količinah denarja torej res seksualno pogojena, kot je menil Freud? Gre torej pri ljudeh s patološkim denarnim kompleksom res za preprosto, a preizkušeno formulo »more money – more power – more sex« (»več denarja – več moči – več seksa«)?

Verjetno, še posebno pri tistih posameznikih, ki ne premorejo drugih kvalitet, ki bi jih delale privlačne za nasprotni spol. Seksualna kompenzacija kot bogastvo v praksi seveda deluje. Vsaj na prvi pogled. Marsikateri zafrustrirani posameznik si je svojo slabo seksualno samopodobo že popravil z denarjem, s katerim si je lahko kupil storitve, ki so mu primanjkovale, skupaj z vsemi sladkimi lažmi o njegovi možatosti. Iskrenost ponudnika storitev je bila tu seveda drugotnega pomena.

A formula »money-power-sex« vendarle ni popolna. Nekaj ji manjka. Sam bi dodal, da svoji pomembni vlogi pri denarnih odvisnežih gotovo igrata še vsaj dva dejavnika. Prvi je škrtost, drugi pa potreba po igri. Pretirana varčnost je verjetno genetsko ali pa vsaj geografsko pogojena ali pa oboje. Freud je, denimo, menil, da je včasih dovolj že to, da si po rodu – Švicar.

Znan je bil namreč po tem, da je z denarno obsedenostjo rad zbadal svojega »naravnega naslednika« na področju psihoanalize Carla Junga, Švicarja, ki je menda bil pretirano obremenjen z denarjem.

Freud je to svojo tezo podkrepil z Jungovim jamranjem, češ da si ne more privoščiti, da bi najel obetavnega mladega psihologa za svojega asistenta, ker naj bi ga to preveč stalo (čeprav se je bogato poročil in je veljal za premožnega človeka). Freud mu je odkrito povedal, da je žrtev lastnega denarnega kompleksa (beri: škrtosti), saj mu ta kompleks ni dal, da bi ravnal tako, kot bi bilo takrat edino racionalno (torej najel talentiranega asistenta, ne glede na stroške).

Prav tako pomemben element je igra. Zakaj za vraga bi neki ameriški tajkun, ki ima na bančnem računu več milijard dolarjev, želel svojemu kitajskemu tajkunskemu kolegu prevzeti multinacionalko v Braziliji, če bi lahko v tem času namesto tega, nedvomno obremenjujočega in zahtevnega početja, ki mu bo – če ne drugega – povzročila vsaj nekaj sivih las več, raje kolovratil po Tibetu ali pa s svojo ladjo plul po nedotaknjenih obalah jugozahodne Kostarike? Ali pa nekaj milijonov podaril za gradnjo šol v Afriki?

IMDB

Zaradi igre seveda, zaradi prestiža. Zaradi stare dobre testosteronske tekmovalnosti, borbe za moč, za prevlado. Zaradi klasične boksarske partije, ki se namesto v ringu odvija v prefinjenem, brezhibno urejenem luksuznem hotelu nekje na brazilski obali.

In ki je seveda seksualnega izvora, bi dodal Freud.

Kaj storiti, da bi te, dezorientirane, nevzdržno samoljubne bullyje poskusili spraviti na pametnejša pota, denimo na pota družbene koristnosti, osebne rasti, iskanja res pomembnih stvari v življenju? Bore malo, se bojim. Take tipe je namreč zelo težko spreminjati. So bolestno nepremakljivi. Njihova bikovska pamet namreč deluje po principu zelo slabega sprejemanja (kakršnihkoli) vhodnih informacij in slepe zagledanosti v svoja lastna čudaška načela.

A naj za vse tiste, ki so do življenja vendarle ambicioznejši, zaključim z mislijo še enega velikana na področju psihologije, Nemca Ericha Fromma, avtorja kultne knjige »Haben Oder Sein« (»Imeti ali biti«).

Wer bin ich, wenn ich bin, was ich habe, und dann verliere, was ich habe?

(Če sem tisto, kar imam, in če izgubim to, kar imam, kdo potem sploh sem?) 

Boštjan J. Turk, direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo